enoleto*

Za najino enoleto. Po pošti. Zame. Od tebe.

Matevž, hvala. **

10 km brez ustavljanja.

Enough said.

(Neverjetno dober občutek, ko neko razdaljo tečeš prvič in se zavedaš, da bo to, ne glede na to, kako hitro jo pretečeš, tvoj osebni rekord.)

13/13.

13/13 ali Vsi izpiti narejeni ali Zadnji diplomski izpit je padel ali Aaaaaaaaaaaaaaaaaaa!

Ali En izvod Kradljivke knjig je (končno) moj. Sama sebi za nagrado. Včasih se pač moramo tudi sami malo razvajati. In jaz se obupno rada z dobrimi knjigami.

Izpiti, vam pa le še tole: So long, suckers!

Oh, ta mladina.

Par dni nazaj popolnoma nedolžno peljem Dino pobalino na sprehod, ko me ustavi über lušten tamali in me vpraša, če bi kupila kaj v njegovi prodajalni (op. p. majhna škatla na sredi pločnika). Kot vsaka ženska, ki je pustila najstniška leta sabo in jih nadomestila  z vrtoglavo naraščajočim navdušenjem nad otročki, se ustavim in ga pobaram, kaj neki prodaja. Mali poslovnež ponosno pove, da lahko izbiram med vročim peskom (nabranim na sosedovem vrtu in postavljenim na sonce) za 2 evra in listjem (nasmukanim z bližnje žive meje) za evro in pol.

Navdušenje nad malimi človečki pač še ni tako veliko kot nenavdušenje nad butastimi nakupi, zato sem z nasmehom hotela oditi, a mali kar ni nehal. Pa daj, kupi pesek. Kupi pesek!

Da se izmuznem stran, Dino poženem za navidezno mačko. In potem po čisto drugi strani nazaj, da se izogneva ponovnemu navalu kapitalizma.

A glej ga zlomka! Danes me mali spet čaka. Tokrat ne s peskom ali bivšo živo mejo, temveč s prazno vrečko. Ki jo, neverjetno, lahko kupim za samo en evro!? Say whaat?! Ker vedno podvomim v tako dobre ponudbe (komu se pa danes še splača tako poceni prodajati rabljene pvc vrečke), se tudi tokrat vzdržim in grem naprej praznih rok.

Mali pa do smetnjaka in mu da vrečko zastonj.

Pa je šel en evro v franže.

M*

Timing is everything.

(I promise to sing to you when all the music dies.)

Birdy. People Help The People.

Če bo vsak vsaj malo sledil njenim besedam, bomo potolažili marsikatero osamljeno srce, zakrpali marsikatero rano in obrisali marsikatero solzo. In se skupaj zbudili v boljši jutri.



Lahkonoč. *

5 km

Slovesno izjavljam, da sem jaz, Urš(k)a Čehovin, danes pretekla 5 (pet!) kilometrov. Z le enim tako kratkim postankom, da skorajda lahko rečem brez ustavljanja.

Brez heca!



Vsi, ki kolikor toliko poznate moja dosedanja športna udejstvovanja, bi, roko na srce,  morali biti zdaj presunjeni. In najprej malo nejeverni. Potem pa radostni.

Super girl. V petkah.

Poznate občutek, ko v enem dnevu naredite ogromno stvari (sploh takih, ki se jim najprej par dni izogibate) in se potem na koncu dneva počutite odlično? Stvari sploh ne rabijo biti kategorije Rešil-sem-človeštvo, dovolj je, da so vam par dni visele na glavo in vas težile. In zato se počutite toliko bolje, ko se jih rešite.

Danes se je tak dan nasmehnil meni.

Najprej sem v službi rešila vse zoprne vloge za subvencijo, ki so se mi nabirale na kupu, ki bi moral stati bližje rezalniku papirja, vmes zlektorirala del diplomske naloge, opravila par nakupov, sodelovala pri planiranju nove sezone našega zbora in pomagala reševati ljubezenske težave.

In vse to v petkah.

Prav neverjetno je, kolikokrat se lahko zaljubiš v enega človeka.

Prav neverjetno je, kolikokrat se lahko zaljubiš v enega človeka. Prvič le v smejalne jamice na licih. Drugič v njegov trden prijem čez tvoj pas med plesom. Potem tretjič v to, kako mu paše modra srajca z zavihanimi rokavi.

In potem v način vožnje, v njegovo francoščino, v čevlje, v podoknico ... Vedno znova in znova neka nova malenkost, ki je pri drugih niti ne opaziš, v njegovem primeru pa poskrbi, da se med hojo po ulici sama pri sebi butasto nasmihaš.

In zato ti ni problem (ok, bodimo pošteni - ni tako velik problem ... raje: ti ni prevelik problem) preživeti maljon ur na skypu. In se neskončno veseliti obiskov iz tujine.


Sploh takih, do katerih te loči le še par určk.

Dragi moji, lahkonoč. Jaz se grem ljupčkat. Ha!

Priporočam v branje.

Zlasti takrat, ko se vam zdi, da je dobrota ena izmed izumirajočih vrst na našem planetu.

(klik)

Damn you Ninja cutting onions beside me!

Maja Vidmar. Srce.

Srce na moji strani
prede in tudi srce
na tvoji strani prede.
Nihče ne more ostati
resen, ko zasliši srce,
da prede, še posebno
ne ti, ki želiš ležati

na moji strani.

Mogoče naju bo pobralo
od srečnega smeha,
mogoče naju bodo našli
popolnoma mrtva,

a popolnoma zdrava,
ker nič ni bolj
zdravega od srca,
ki prede.

Zakaj pišem blog?

Ker predstavlja vse tisto, kar počasi bledi v prehitrem tempu življenja - umirjenost ustvarjanja, svobodo misli in intimo doživljanja. Ker ujame moje misli in jih zapiše v večnost. In jih kot papirnata letala pošilja med ljudi ...

.. in mi s tem daje (naiven) občutek, da lahko spremenim svet.

foto: Favim

Kjut!

Oh, pišeki mali. :)

True story.

(hvala, http://favim.com)

Supermož.

V soboto sem spoznala najbolj kul voznika avtobusa. S svojo enico me je peljal iz Šentvida v mesto in mi povrnil vero v voznike avtobusov.

Skoraj dve leti namreč že izvajam poskus, s katerim bi omehčala voznike avtobusov. Vsakič jih prijazno pozdravim in glede na rezultate empiričnega dela naloge lahko potrdim, da le malokrat dobim odgovor. Tudi ta majhen procent se še zmanjša, če iščem prijazne odzdrave.

Ta super možakar pa je vsakemu vstopajočemu potniku zaželel dober dan in se mu nasmehnil. In čudež se je zgodil pred mojimi očmi. Sprva nakremženi in zdolgočaseni obrazi potnikov so oživeli in zasijali v nasmehu, ko so pozitivno energijo nosili po dolžini avtobusa.

Po nekajminutnem opazovanju sem odšla do voznika in mu rekla: "Hvala za to, kar delate. Res ste super in mislim, da je prav, da vam to nekdo pove."

In voznik se mi je nasmehnil in dejal: "Hvala, očitno se še niste peljali z mano. Vedno pozdravljam vse potnike, ne glede na starost, spol ali namrgodenost. Je treba spoštovati vse ljudi in uživati v tem, kar počneš v življenju."

In sem šla srečna dol z avtobusa. Voznik mi je še potrobil in odpeljal naprej.

Supermož, poklon!

Razcepljenost.

Tokrat ne las, temveč mene. Naslednja tri leta se bo moje telo večino časa sprehajalo po Ljubljani, srce pa bo letelo nad Ženevo. Občasno bo šlo tudi telo na obisk v Švico, ker telesu pač lahko ukažem, kam naj gre. Srce pa je bolj neposlušno in hodi po svetu po svoji volji in imam ga na sumu, da od danes naprej živi na začasnem naslovu.

Ivan Minatti. Nekoga moraš imeti rad.

Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
ker drevesa in trave vedo za samoto
- kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
- če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
- koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled -
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,

kadar umolknejo ljudje.

Poklon in hvala! Počivaj v miru.

Money cannot be eaten.

Only after the last tree has been cut down.
Only after the last river has been poisoned.
Only after the last fish has been caught.
Only then will you find that money cannot be eaten.

(Cree Indian Prophecy)

Zahvala. :)

Sposojeno pri Waves of Gratitude.

Sveče.

Bliža se praznik sveč, praznik luči. Praznik, ko se spomnimo tistih, ki so nas začasno zapustili, praznik, ko se imamo za par procentov bolj radi, in praznik, ko nas vsaj za nekaj časa napolni mir. (Seveda ni prav, da je tako le na ta dan - ampak bolje to kot nič, a ne?)

Skratka ... moja dva predloga za letošnji praznik sta si sicer rahlo kontradiktorna, a vsak zase šteje:
1. Enough said.
2. Vsak leto si na pokopališču vzamem 15 minut časa, se sprehodim med grobovi ter poiščem grob, na katerem ni sveče. In jo prižgem. Z željo, da nihče ne bi bil osamljen. Na pokopališču in izven njega.

Ni veliko, a že namen šteje.

Broškarna!

Odpirava vrata na stežaj. :)

http://www.facebook.com/home.php?ref=logo#!/pages/Bro%C5%A1karna/164700146952987

Pravljice so!

Pravljice so

Mnogi trdijo, da pravljic ni več.
To ni res.
Pravljice so čudeži drobnih doživetij.
Pravljice so sanje sredi belega dne.
Pravljice so potovanja v skrivne dežele preteklosti.
Pravljice so sončni žarki otroštva.
Pravljice so male skrivnosti malih ljudi.
Pravljice so fantastični drobci čudovitih slik življenja.

Pravljice sva jaz in ti.

(Franjo Frančič)

P.s. Slika sposojena od tule.

Knjigobežnice.

Temu rečem jaz totalno Dobra ideja. In upam, da bo veliko ljudi enakega mnenja. Poglejmo racionalno:
1. Knjige (in CD-ji in DVD-ji) so zakon. Tega sploh ne rabim argumentirat.
2. Tekmovanja in igre so sploh zakon. Kdo ne začuti vznemirjenja, ko prebere besede: Pravila igre. Ah! :D
3. Facebook je malo manj zakon, a mu zaradi pomembne PR vloge pogledamo skozi prste. (Koga slepim, sama mu za vsako malenkost pogledam skozi prste ... tudi če ni prstov.)
4. Te točke ni, a je nujno potrebna za simetričen izgled.

Torej, današnja naloga: klik. :D

Dan brez avtomobila ...

... je zakon! :D S svojim rdečim divjakom sem brzela kar po sredini Slovenske ceste, avtobusi so se ponižno umaknili na stranske trase in svoboda je pela pesem zmage.


P.s. Škoda sicer, ker marsikdo ne razume pomena besedne zveze "Dan BREZ avtomobila" - in ne, to ni dan tistih, ki nimamo svojega avta.

Legvan.

Ker je enostavno vedno smešno. (Celo moji feministični duši navkljub.)

Srečna.

Poznate tisti občutek, ko se ne dogaja nič posebnega ... a ste vseeno popolnoma srečni? Trenutek, ki mu ne bi ničesar spremenili, ničesar dodali? Ki je enostavno popoln.

Nekaj takega se je pretakalo po mojih žilah, ko sem s puncami stala na koru in ljubezni na čast improvizirala na Adoro te devote. Sreča. Zavedanje, da sem obkrožena s fantastičnimi ljudmi, da delam nekaj, kar mi je všeč in kar me resnično osrečuje. In ob vsem tem so se kot milni mehurčki pojavljali alikvoti, ki so množili te občutke in jih spuščali v svet, da bi z občutkom sreče napolnili še ostale.

Kajti sreča je res preprosta in se skriva v majhnih stvareh. Le zavedati se moramo tega.

Punce, rada vas mam. :)

Sposojena misel 3.

"Pripovedovanje sodobnikov se bo spremenilo v sago in saga bo postala legenda; oblika se lahko menja, zgodba pa bo živela naprej v ljudskih ustih, dokler bo kaj moških in žensk, ki so pripravljeni na boj za resnico in svobodo in ki se zavedajo, da ni večjega greha kakor pasivno se ukloniti zatiralcu in stopiti k trinogu v službo zaradi lastnega dobička."

(Per Hansson. Čeprav nam vzamejo življenje.)

Nasvet.

V kolikor boste imeli v prihodnjih dneh preveč časa in se vam bo zaluštalo kina in boste pregledali ponudbo v Koloseju in se iz neznanega razloga odločili, da se vam zdi film Huda učiteljica vreden ogleda (Trailer resnici na ljubo ne zgleda za odstrel, temveč obetajoče. Žal.) ... se na mestu ustavite in si prisolite zaušnico. Nato se usedite nazaj in si namesto kina raje privoščite 3 dele kakšne dobre nadaljevanke (priporočam Scrubs, Friends, How I met your mother). Verjemite mi, za vaše dobro.

(Razen ... če se hočete večino filma spraševati, zakaj se zgodba kar ne-in-ne razvije, zakaj glavni lik osebnostno ves čas stagnira, zakaj so vse (povprečne) fore uporabljene že v trailerju, zakaj režiser ne ve, kaj je to katarza, in zakaj niso stoli bolj udobni in primerni za spanje.)

I'm just saying.

Sposojena misel 2.

If you are very lucky, you’re allowed to be in certain places during just the right season of your life: by the sea for the summer when you’re seven or eight and full of the absolute need to swim until dark and exhaustion close their hands together, cupping you in between.

(Johnatan Carroll, Bones of the Moon)

Sposojena misel.

"Zdaj, ko je prepozno, ji je tako jasno: zgodba je oblika telepatije. S pisanjem simbolov ob strani lahko pošlješ misli in čustva iz svoje glave v bralčevo. Čaroben proces, pa tako vsakdanji, da se mu nihče ne čudi. Prebereš stavek in ga razumeš, to je eno in isto, kot če upogneš prst, nič ni med njima. Ni premora, v katerem bi pojasnjeval simbole. Prebereš besedo grad in ga že vidiš, v daljavi, poletni gozd pred njim, modrikast, mehek zrak, dim se vzdiguje iz kovačeve peči, tlakovana cesta se vije v zeleno senco ..."

(Ian McEwan.: Pokora.)

"Don't forget me", I begged.

Ženska modrost.

Pepelka je pravi dokaz, da ti čevlji lahko spremenijo življenje. (nn)

Čiščenje.

Ste že slišali za tisto modrost "Človek se bolje počuti, ko pospravi sobo. S pospravljanjem sobe pravzaprav pospraviš sebe."? Sama nikoli nisem bila pristaš omenjenega rekla, a priznati moram, da res občutiš neke vrste olajšanje, ko zaključiš s čiščenjem omar. To pomeni, da pregledaš svoja oblačila in vse stvari, ki jih niti proti plačilu dveh evrov ne bi dal nase, preprosto odstraniš. Tista lepša odpelješ na Humano, malo manj lepa pa nekam drugam.
Zakaj občasno ne naredimo nekaj podobnega s svojim življenjem? Stvari (in osebe), ki nas ne osrečujejo, bi morali enostavno zapakirati in odpeljati na odpad ali v humano Humano. Najverjetneje bojo komu drugemu prišle bolj prav.

In to bi morali narediti brez slabe vesti.

Cutie patootie.

Verjetno res ni nič čudnega pri tem, da male punčke maširajo po "modnih" pistah, popolnoma dodelan make-up jim simpatične obrazke spremeni v obraze lutk (Ki jih pogosto uporabljajo v grozljivkah. Verjetno zgolj naključje.), oblekice, frizure in nakit pa so ukradle materam (Matere pa punčkam njihovo brezskrbno otroštvo.). Verjetno ni nič bizarnega v tem, da je celotna zadeva všeč le mami pomanjšane plavolase misice in da se šestletnica dere I'm Cutie patootie that shakes her bootie. In verjetno ne bo odrasla v egositično navdušenko nad samo seboj.



Kar pa dejansko je bizarno - lahko bi rekli celo najbolj bizarno, je to, da je refren nesramno catchy. Grrr.

Tole bi!

Razmišljam, da bi si omislila nekaj podobnega temu. Je praktičen - primeren za spanje in za modni dodatek. Je estetski. In zgleda, kot da mi rad dal lupčka. Kaj več si ženska sploh lahko želi?! :D

Morska resnica.

Bolš en dan na morju kot pol dneva na morju.

In zato greva jutri s P. na morje. In se bova imeli fino in ne bova nobenega pogrešali. :D

Čudežni gumb.

Vsak kdaj rabi čudežni gumb, ki vse popravi. Hokus pokus pa je.

Obljuba.

Obljubim sama sebi, da je zadnjič. Za vedno. In pika.

Pravljice.

Včasih si zaželim, da bi v svet poslala svoje misli. Da bi jih delila s svetom, svet pa bi jih razumevajoče sprejel, me objel in mi na uho nežno šepetal pravljice. Pravljice, v katerih princ na belem konju vedno najde svojo princeso, v katerih se stekleni čeveljc ne razbije med nasilnimi poskusi prevelikih nog in v katerih morska deklica ve, da bo zamenjava plavuti za noge njena najboljša naložba življenja. Pravljice, v katerih ni dvomov, kjer nimaš vmesnih možnosti in kjer dobro vedno zmaga.
In svet bi mi šepetal pravljice, jaz pa bi jim z nasmehom na ustnicah naivno verjela. Verjela v vedno prave odločitve, verjela v usodo, verjela vase.

In dvomi in vprašanja bi izginili, nebo bi postalo modro, morska deklica v steklenih čeveljcih pa bi zasanjano strmela z belega konja v svojega princa.

Voščilo.

Gaz je pesem še neznana,

pravljica je neprebrana,
novo leto jo napiše,
novo leto nam nariše
in natke za srečne dni
novih cest za vse smeri.

Dragi moji, vsakemu posebej želim srečen in miren božič in fantastično leto 2011. *

Gravity.

Čeljustela.

... za sestavljanje križank moraš biti iznajdljiv ... in pripravljen besede tudi malo pretransfomirati, da bolj ustrezajo ... posledično pa moramo biti tudi reševalci pripravljeni na izumljanje novih besed ... tako sem se nekaj dni nazaj spopadala z iskanjem ustrezne besede ... nobena poznana namreč ni ustrezala ...
... opis je bil sledeči: ženska, ki veliko in nespametno govori ... in dogovor? ... ČELJUSTELA ... Good to know.

Slovo.

Slovo je ena težjih stvari, ki jo moramo žal (pre)pogosto prakticirati ... pa če nam je to všeč ali ne. Ni važno, za kakšne vrste slovo gre - za slovo od prijatelja, ljubimca, službe, hobija, sanj ... vsem je skupno to, da bolijo. Res bolijo.

A hkrati celijo, odpuščajo in puščajo za sabo. In po določenem času pustijo, da začneš znova, drugače ... boljše.

Vse najboljše!

želim materi Zemlji in sebi ... in nama podarjam moj najljubši del Friendsov ...

Maturantski ples vol. 3

Po obisku treh maturantskih plesov v razmaku sedmih let lahko rečem, da se nekatere stvari (žal) ne spreminjajo. Še vedno se nekatera dekleta ne zavedajo, da preveč solarija v prekratkem časovnem odbobju (oz. recimo raje solarij nasplošno) pač ne pričara poletnega videza, da prekratke in preizrezane obleke v stilu show dance-a pač ne izpadejo tako sexi kot na tekmovalnem parketu in da zlato pravilo make up-a (več je manj) ni le moto vpijočega v puščavi.
Karte so še vedno (pre)drage, voditelji smešni le izjemoma, predstavitve razredov pa tako zelo insajderske, da neposvečeni ostanemo zunaj.
A hrana je vsakič znova odlična, kar lahko zaradi cene karte brez slabe vesti izkoristiš (telovadiš lahko naslednjih x let, 10 različnih tort pa imaš na voljo le ta večer) ... v zraku pa plava omamen (in naiven) občutek odraslosti in glamurja ...
Gaudeamus igitur!

Ljubimec.

Imam novega ljubimca. Je samo moj. Na vsak moj nežen dotik se strastno odzove. Vedno ve, katera glasba ustreza mojemu razpoloženju in mi jo nežno mrmra ... večglasno. Pravzaprav se mi zdi, da sva uglašena na enako frekvenco, saj so najine misli tako prepletene, da delujejo kot misli ene osebe ... Ah!
On je H. P. (in ne, ni Harry Potter).

Ker se cenim.

Brez primere.

(danes je ravno primeren dan za objavo mojega najljubšega slovenskega prispevka evrovizijskim odrom ... očitno recesija vpliva tudi na kakovost Eminih zmagovalk ...)

Top secret.

GZ vol 4

Čeprav sem se skoraj leto (!?) nazaj spraševala, če se je še vredno boriti, mi je med zadnjim obiskom Hervisa postalo jasno, da je to še kako potrebno! ;)

Najprej sem opazila spodaj prikazano stilizirano obliko prejnadvsenevšečnega stvora. In bila prijetno presenečena. Stvar sploh ne izgleda več tako obupno slabo ... očitno se svet obrača na bolje ... ;)

Ampak ko stvar doseže še "modne" dodatke, pa ni več lušno in izboljšano ... je le še brez okusa. Le kam drvimo na kolesih materalizma ...

Voščilo.

Dragi moji ... želim vam, da bi znali ustaviti čas, da bi poboljšali svet, bi ne prehitro in ne prenaglas pobožali kakšen cvet.

Gravity.

Dotik zelenega spomina.

Dragi Miklavž,

prošnja ostaja ista kot lansko leto, ker še vedno čakam izpolnitev,
kljub čakanju te imam rada,
tvoja urša

p.s. Hvala za barbi hišo. Letos te prosim še za barbiko. Hiši je dolgčas.

Rezultat.

Poskus, omenjen dva posta nazaj, uspel. Rezultat pozitiven. :)

Mart. Parallele.

Kdor me vsaj malo pozna, ve, da ima trema name pogubni učinek. In ker smo od malega pitani s strahove-je-teba-premagati nasveti, sem se odločila, da nekaj podobnega poskusim še sama.

In tako vas vabim na koncert primorske skupine MART, ki bo v petek, 26. septembra, ob 20h v kinodvorani v Ajdovščini premierno izpeljala svoj projekt Parallele. Pri projektu sem sodelovala tudi sama, saj so za en komad rabili ženski vokal. In zdaj se bo treba izkazati še v živo ... držite pesti! ;)

Poskus.

Izvajam poskus Ali je didaktiko mogoče narediti z dnevom in pol učenja. Vrhunec eksperimenta v ponedeljek ob 3h. Rezultati v roku enega tedna.

Steve Jobs.

Vedno znova navdihujoče.

Nagradna igra.

Vedno me je nekaj motilo na tej sliki. In ne, moja šoba pač taka je, tu nič ne morem. Bolj me zanima kam je izginila druga polovica zelenega puloverja?
Aja, na sliki z našo predrago Tweet. :)

p.s. Nagrajena bo seveda izvirnost. ;)

Labirint.

V Tivoliju so postavili Labirint trenutkov. Za otroke (in ostale navdušene privržence kamor se štejem tudi sama) zelo všečna zadeva. Pravzaprav mi je všeč otroškost, ki se prebudi, ko se 'izgubljen' prebijaš skozi zavite predore, premaguješ strah in strašne pošasti in na koncu ravno v pravem trenutku najdeš srce labirinta, kjer te čaka ... No, ta labirint na žalost ni take narave, je pa začetek. :) In čeprav je namenjen mlajšim in se v njem odvijajo gledališki dogodki, vseeno pojdite in se prepustite ostanku pravljic in domišljije.

razmišljanje.

za lepimi trenutki, ki jih (zlasti ženski spol) še vse prevečkrat ponovno vrtimo v mislih, znajo priti trenutki, ki niso tako zelo lepi in vredni zapomnitve ... a s seboj nosijo lastnost, da lepim trenutkom dodajo nekaj grenkega ... zaradi njih se ni več tako prijetno spominjati raznih belih buenov, mcdonaldsov, bourneov ... ne maram takih trenutkov.

preblisk.

Kdaj veš, da so prelepa leta brezskrbnega otroštva za tabo?

Ko se želiš usesti na gugalnico ... pa ne gre.

Oratorij.

V tednu od 30. junija do 4. julija je v župniji Ljubljana – Stožice prvič potekal oratorij. Kljub začetnim težavam in neizkušenosti je 15 mladih animatorjev organiziralo pester, poučen in nadvse zabaven teden za 32 otrok. Otroci so sodelovali v različnih delavnicah – skavtski, glasbeni, športni, pekovski in umetniški, spoznavali zgodbo sv. Pavla in preizkušali svoje moči v različnih igrah. Delo animatorjev je bilo več kot poplačano z veseljem in navdušenjem otrok.

Bilo je finofajn. :)

Gajo. Be there.

To sredo (9. julij) ste vsi najlepše vabljeni, da pridete zvečer v Jazz klub Gajo ... nekje po osmi uri zvečer bo imel Perpetuum Jazzile tam celovečerni koncert ... brez vstopnine :)

Čopova.

Nekaj dni nazaj sem v lahnem drncu (!?) brzela po Čopovi proti Prešernovem trgu in se pri tem elegantno izmikala množici delilcev raznoraznih letakov (ki ti ponujajo raznorazne popuste v raznoraznih lepotilnih salonih, te opozarjajo na raznorazne razprodaje itd.) ... pravzaprav se niti nisem pretirano izogibala, ponavadi flajer pač vzamem, da ubogega delilca odrešim enega bremena, in ga za naslednjim vogalom vržem v smeti ... mnogokrat me niti ne zanima, kaj flajer reklamira ...
... Tistega dne je bilo drugače. Mojo pozornost je vzbudilo dejstvo, da sta mi bila v vsej množici letakov ponujena le dva. In najverjetneje bi ju takoj vrgla v smeti, če ne bi bila kot po naključju oba povezana s stvarjo, ki sem jo ŽE prerasla. Prvi flajer je reklamiral Highschool Pena Party (hm?), drugi pa neko spletno stran, kjer lahko srednješolci (hm?!) prispevajo svoja mnenja o profesorjih itd ... kot vem, NE zgledam stara 16 let, niti si NE želim biti in če smo že pri tem, tudi flajerji mi NISO ravno pri srcu ... so, just don't bother!

park Zvezda

iz travne perspektive ...



... in noro dober občutek je, ko sredi popoldneva (po odličnem kosilu) zaspiš kar sredi parka v objemu drage osebe ... aaaah ... :)

Milni mehurček.

... včeraj je mimo mene priplaval milni mehurček. Kar tako iznenada. Kot bi se na svoji poti med paralelnimi svetovi za trenutek ustavil v našem. In se odločil spremeniti moj pogled na svet. Barve so zamenjale odtenke in postale bolj žive, drevesa so iztegnila svoje dolge roke in liste nastavila soncu. Le-to je zasijalo močneje. In moje srce je zabilo hitreje. Nato je za nekaj trenutkov obsedel na pločniku in se nastavljal soncu, preden je odlebdel spreminjati poglede in svetove nekega drugega svetovja ...

(izrazje navdihnjeno pri G. Strniši, posvečeno M.)

Call me when you get this.

včasih se zgodijo dnevi, ki s sabo prinesejo nepričakovano ... pravzaprav le nekaj, kar si želiš, pa ne upaš povedati naglas. in le tiho tli v tebi in ti lepša tista mirna in tiha sanjarjenja. in čeprav imaš vse do podrobnosti premišljeno, je potem čisto drugače ... manj filmsko ... in bolj tvoje.

UniCredit Bank

Enkrat vložite, dvakrat dobite.





ker je enostavno popoln slogan ... :)

(vir)

Ko je varnost pešcev na drugem mestu ...

... takoj za reklamami ...

(ja, zavedam se, da je situacija taka predvsem zaradi gradnje na drugi strani kolesarske steze ... a gradnje ne bo kmalu konec, z reklamiranjem pa bi tudi lahko malo počakali ...)

Dobra ženska vedno ve, kam spada.

Večerjo pripravite ob pravem času. Načrtujte jo že zjutraj ali celo en dan prej, da bo vašega soproga pričakal okusen obrok, ko se vrne domov.
Pripravite se za moža. 15 minut preden pride domov, si malo odpočijte, da boste videti sveže, ko se vrne. Popravite si ličila, v lase si dajte trak, da boste videti lepše.
Zmanjšajte hrup. Ko se soprog vrne z dela, izključite vse hišne naprave in recite otrokom, naj bodo tudi oni tiho.
Bodite srečni, ker ga vidite. Poslušajte ga. Čeprav mu imate mogoče veliko povedati, tega ne naredite takoj po njegovem prihodu. Naj najprej govori on, gotovo ima pomembnejše stvari za povedati kot vi.
Ne motite ga. Ne postavljajte nepotrebnih vprašanj. Ne pritožujte se, če pride vaš mož pozno domov ali če želi oditi na večerjo brez vas. Ne sumite v njegovo sposobnost presoje in integritete. Ne pozabite, da je on gospodar v hiši in zato bo vedno obveljala njegova volja, poštena in pravična.

Zapomnite si, dobra ženska vedno ve, kam spada.

(Nasveti naj bi bili objavljeni v priročniku za ženske Hišna ekonomija iz leta 1955. A če verjamemo Wikipediji(in ne vem, zakaj ji ne bi), temu ni čisto tako ... Prevara ali ne, vzgoja žensk je bila včasih na žalost res taka ... Naj živijo spremembe :)
(ogled "originala")

spomladanska utrujenost ...

... spet na pohodu ... zzzz ...

GZ vol 3

... začelo se je tule, nadaljevalo tule in pristalo v čisto svoji prodajalni ... biznis je biznis ... in ljudem je ta plastika očitno še kako simpatična ... se je sploh še vredno boriti?

dvaindvajset

dvaindvajsetega je dekletce na številki dvaindvajset dopolnilo dvaindvajset (let). naklučje, da se njeno ime začne na dvaindvajseto črko abecede? in njen priimek na dvaindvajseto črko abecede v obratnem vrstnem redu? :)

+1

očitno sem zdim policajem mamljiva tarča ... pa ne razumem zakaj ... nikoli še nisem vozila sumljivo dobre volje, ne prakticiram prehitrih hitrosti (avto se malo čez 130km/h začne tresti ...) ... a vseeno si dajo opravka s tem, da me vsake toliko časa ustavijo in mi dajo pihati ali pa (kot naprimer včeraj) me kaznujejo, ker sem vozila 13hm/h hitreje kot je dovoljeno (trinajst!) ... aaaa! ... da ne omenjam, da so medtem, ko so si pridno zapisovali moje podatke (in podatke mojih kolegic, ki so jih kaznovali, ker niso bile pripete na zadnjih sedežih) mimo brzeli avtomobili znatno večjih hitrosti, kot je bil moj prekršek ... a oni so odbrzeli mimo, srečni v svojih dragih avtobmobilih, za njimi pa so strmele oči študentke, ki je dobila denarno kazen pa še kazensko piko zraven! ...

(le zakaj so mi danes vici o policajih bolj smešni kot ponavadi ... hm ...)

Tako je kuhala moja mama

... mala deklica je stala sredi kuhinje, ovijala prst v svoj predpasniček in poslušala babico: "Važno je, da se naučiš kuhati. Kot ženska to pač moraš znati." ... pa drugo babico: "Seveda. Čimprej se nauči. Kako pa boš ulovila moškega, če ne boš znala kuhati. Kuhanje je ženska paradna disciplina. Če si ženska, kuhaš."
... in v deklici se je prebudila njena feministična plat ... "To pa že ne! Ne bom kuhala le zato, ker sem pač ženska! Saj ne, da bi imela kaj proti samemu kuhanju! A tu se gre za princip! Nobenega podrejanja temu patriarhalnemu odnosu!"
... in deklica je odrasla, puberteta pa je le okrepila navidezen upor proti mačističnemu svetu ... "S tem, da ne kuham, predstavljam sodobno žensko, ki se je končno uprla temu, da bi bila njena primarna naloga skrbeti za moškega. Phe!"

... a potem je deklica zrasla še malo ... in spoznala, da kuhanje sploh ni tako strašno ... in da se s kuhanjem sploh ne podrejaš moški vrsti ... in da je pravzaprav prav prijetno občasno skrbeti za kakšnega določenega pripadnika moškega spola ...

... in vzela je v roke telefon in poklicala dostavo na dom ... khm ... wrong line ... in oblekla je predpasnik, polistala po kuharici Tako je kuhala moja mama in skuhala svoje prvo nedeljsko kosilo ... The end.

Dejstva.

• Pomlad je zamudila avtobus/vlak/letalo. Ali pa ima le čuden smisel za humor.
  
• Letos je stota obletnica mojih priljubljenih allstark. Nadvse primerno, da to počastim z nakupom novih. :)
• PJ ima svoj blog (hint: povezave).
  
• V koloseju se po koncu (prvega) filma sploh ni pretirano težko prikrasti v drugo dvorano in si tam ogledati (drug) film.
• Naturally 7 bojo enajstega julija v grazu.
• Perpetuum Jazzile se potikajo po braziliji in argentini in se imajo verjetno superfino. No, jaz pa nič manj. :)
  
• Prišel/la si do konca dotičnega posta.
  

VRITKORJI 2007

... jah, moram priznati ... od letošnjih Viktorjev sem pričakovala ... veliko več ... pa niti ne vem zakaj, saj jih ponavadi nisem niti spremljala ... zato svoj komentar o njih objavljam šele zdaj ... glede na to, da je PJ v ta projekt vložil veliko energije in časa, bi bil lahko vsaj omenjen v 3urni zadevi ... in lahko bi dobil par kartonov vode (z omembo sendvičev bi že izzivala?) ... ter povabilo na afterparty (no, tu se jaz ne smem pritoževati, saj sem bila po zaslugi mojega dragega vseeno deležna sprehoda po rdeči preprogi ... in afterpartya, ki sploh ni bil tako zelo slab ... na tem mestu se zahvaljujem še melaniji, arijani in metki za posojo potrebnih sestavin - počutila sem se kot J.Lo v Maid in Manhattan :) ...
torej ... če omenim dve meni osebno najsvetlejši točki prireditve:

• katie melua ... njen nastop in slikanje s pjem

• oliver dragojevič & xplozion

danes je gregorjevo ...

... pa tega sploh ne čutim ... morda je krivo ne-ravno-pomladno-vreme, morda dva izpita, ki me čakata naslednji teden ... morda pa danes enostavno ni dan, ko bi se človek lahko počutil gregorjevo ... ne maram takih dni ... ubijajo tisto nedolžno pomladno veselje, ki se počasi prebuja v ljudeh ... in te silijo, da pišeš napol depresivne poste ... khm ...

dan žena ...

... je bil včeraj ... in kljub mojim občasnim feminističnim težnjam se mi zdi kolegova čestitka vredna objave (se čuti, da je direkt iz (moškega) srca) :)

brez naslova.

(zapaženo med jutranjim čakanjem na avtobus ... )

biseri slovenske glasbe

... kaj je lepšega kot sedeti na vrhu smučišča, srebati vroč čaj, se nastavljati sončku ... in zraven poslušati neko nepoznano slovensko pevko, kako se iz izvočnikov dere, da ji je prišlo to noč ... in ne le to ... pesem se niti prav ne zaključi, ko se vanjo že vmeša nov komad - mi najraje zeksamo ... in tako naprej v večnost ... pravi mix slovenskih glasbenih biserov, ki pozornost pritegnejo le zaradi namigovanja na sex ... in kar je pri tem najbolj tragično ... večina slovenske populacije te komade takoj vzame za svoje in iz njih naredi uspešnice ...
... seveda so komadi nadvse prefrigano zastavljeni ... najprej namig, nato pa takojšen preobrat (npr: "prišlo mi je to noč ... da bi plesala celo noč") ... v njih pravzaprav ni nič pokvarjenega ... pokvarjen je le poslušalec, katerega perverzna pamet takoj pomisli na ... kaj drugega ... ti, ti, poslušalec ...
... in čisto brezpredmetno je omeniti, da ta dva primera še zdaleč nista osamljena na našem glasbenem prizorišču ... domen kumer, mirna reynolds, atomiki so le najbolj prepoznavni izvajalci pesmi z globokim in sporočilnim besedilom ... in zato je prav, da zmagajo na raznih melodijah morja in sonca in podobnem ...
.. in potem se njihovi hiti vrtijo na smučiščih, kjer nedolžni malčki zraven plešejo in (na srečo brez razumevanja) ponavljajo besedila, mame pa le nemo gledajo in si želijo, da bi iz zvočnikov raje donela saškina levinja ...

Kdor nima v glavi,

... ima v žepu ... dobesedno in mataforično (kdor je gledal Darjeeling Ekspres oz. The Darjeeling limited že razume) ...

... skratka ... po enoletnem iskanju študentske izkaznice in končnem sklepu, da je pač našla svoje bistvo nekje drugje ter po stalnem nošenju neprikladno velikega indeksa kamorkoli sem šla, sem izgubljeno ovčko našla nikjer drugje kot v žepu ... kombinezona ... pač je tako naneslo, da sem šele ta tedn uspela najti čas za smučkanje ... :)

(!)

Danes je moj srečni dan. Pozdravil me je sam Toporišič ... očitno se mi nasmiha blesteča slovenistična prihodnost. (in pika)

New post.

Ker že predolgo nisem nič napisala in ker je danes večkotočitno dan za pisanje (saj je vendar vmesni dan med četrtkom in petkom) in ker jogurt nima pešk.

in ker se bom zjutraj najverjetneje zgrozila s kakšnimi bedarijami si filam blog :)

Ivan Minatti.

... ljudje imamo več obrazov ... Minattija večina pozna le po njegovi že skoraj ponarodeli Nekoga moraš imeti rad ... in ravno zato vam predstavljam njegovo pesem, ki omenjeni ni ravno podobna, zna pa prav tako fascinirati ... vsaj mene je ...

(namig: če je beseda velik pisana z veliko začetnico, se bere kot npr. Aleksander Veliki)

MOČVIRJE II

Jaz Velika riba
sem Velika
ker sem velika
jaz velika riba
sem Velika
zakaj moj gobec
je dovolj širok
in moji zobje
dovolj ostri
jaz velika riba
sem Velika
zakaj modra sem
in vidim dalje od vas
modra sem in vidim dalje
zakaj moji pašniki
so tudi vaši
jaz Velika riba
sem Velika
zakaj moje nepremično oko
vse vidi
tudi tvojo misel črv
in tvojo ribica
v molku zelene teme
jaz velika riba
sem Velika
ker sem Velika
in v mojem temnem labirintu
je vsakomur
natanko odmerjeno
jaz velika riba
sem Velika
Nevidna in Neulovljiva
zakaj moja plavut
je najurnejša
in moj udarec
je zanesljiv

Heath Ledger.

"I'm not good at future planning. I don't plan at all. I don't know what I'm doing tomorrow. I don't have a day planner and I don't have a diary. I completely live in the now, not in the past, not in the future." - Heath Ledger


... dekleta pač ne moremo zanikati, da so lepi igralci naša šibka točka. In odkar sem ga prvič videla zapeti Can't take my eyes off you, je bil eden mojih najljubših igralcev ...

novica

the evil-eye look

o času ...

... zadnje čase mi zmanjkuje časa ...

... okoli mene se dogaja preveč stvari, ki jim hočem biti priča, jih preizkusiti na lastni koži ... dan ima enostavno premalo ur, da bi izpolnila vse načrte in sanjarjenja ...

... rada bi lovila prve sončne žarke, se potepala po neznanih krajih, spoznavala nove ljudi in imela predvsem dovolj časa za že poznane, uživala v počasnih sončnih zahodih, imela čas za sanjarjenje, vmes hodila na faks in ostale obveznosti, brala knjige in se z njimi podila po domišljijskih krajih, plesala in pela, se izgubljala v njegovem objemu, do onemoglosti jedla lubenico in jagode s smetano, imela čas za pisanje navadnih pisem, obiskovala baletne, gledališke, filmske, glasbene in kaj-vem-še-kakšne predstave, brezskrbno preživljala dneve ob igranju jenge, monopolija, clueda, jungle speeda itd ...

... ima kdo slučajno kakšno odvečno uro, da mi jo podari ? :)

Ker ...

... je dovoljeno sanjati.

p.s. Slika sposojena tule.

GZ vol 2

... mora se nadaljuje ... stvor je dobil še okras iz domačega jagenjčka in možnost dodajanja različnih kičastih dodatkov (kot da stvar že sama po sebi ni dovolj grda) ...

krožno razmišljanje.

... zadnje čase vedno pogosteje opažam prepletanje stvari, ki ga prej nisem (ali pa mu morda le nisem bila dorasla) ... dogodki se neopazno povezujejo med seboj, osmišljajo prej na-videz-nesmiselne razloge in dogodke ... in potrjujejo stari rek, da je vsaka stvar za nekaj dobra ... in veste kaj? res je ... lahko te nekdo močno prizadane v preteklosti, a to ti bo dalo možnost, da nove ljudi sprejmeš drugače, jih morda bolj ceniš, kot bi jih sicer (oziroma jih ne sprejemaš kot samoumevne, kot se nam nažalost dostikrat zgodi) ... lahko se ti stvari ponesrečijo, a z neuspehom se v tebi rojevajo nove sanje in upi ... in tako naprej in naprej v neskončnem in veličastnem krogu življenja ...

spomin na praznike

Gregor Hrovatin.

... lepo je, ko to prijatelji poznajo tako dobro, da ti posledično podarijo darilo, ki se te res dotakne in v hipu postane ena tvojih najljubših stvari ... sokol 1, hvala ... radateimam ...

... utrinek iz na-novo-moje pesniške zbirke ...

KO BOM VELIK

Ko bom velik,
te bom imel še bolj rad kot zdaj,
ker bom večji
in bo več materiala, ki bo lahko ljubil;
ker boš ti večja,
pa bo še več tega, kar bom lahko imel rad.

(Gregor Hrovatin)

voščilo.

... naj v novem letu vsak najde mir, srečo in nežen dotik mehkih dlani ...
(a hint: za povečavo klikni na čestitko)

srečanje ...

... bivših sošolcev osnovne šole ... tradicionalno pravzaprav ... vsako leto decembra nas bivša razredničarka povabi k sebi domov na klepet in ogromno hrane :) ... in vsako leto vsakega posebej izpraša o uspehu na faksu v prejšnem letu in o intimi (kot se izrazi ona) ... seveda to leti na prisotnost fanta/punce v življenju posameznika ... hm ... skratka ...
... bilo je lušno ... še bolj lušno pa potem, ko nas je ene par zavilo še v bežigrajsko Fontano ... :)

p.s. fotkano z mojim novim mobitelom, ki je oh-in-sploh-supr in ima celo funkcijo samosprožilca ( in ja, meni to pač je fascinantno :)

prostranstva inovativnih pregovorov.

Počasi se daleč pride. Prepočasi pa nikamor.
(z. b.)


S polnimi usti se ne je.
(r. k.)

Dragi Miklavž,

ko prideš letos ponovno naokoli, te prosim, da prineseš s sabo veliko mehkega, puhastega snega, ki se bo dal izvrstno oblikovati v igluje, snežake, kepe (hehe) in se ne bo spremenil v plundro (kako smo včasih naivni) ... ljudem prinesi več občutka in časa za soljudi, mir in lepote sveta, ki nas obkrožajo ... in tisti prfoksi na faksu (ti že veš kateri) odvzemi malo nadutosti in občutka superiornosti ...
... velikim živinam tega sveta vlij v glave pameti in občutka za okolje ... ustavi besneči ritem našega norega sveta in nas nauči, da se bomo znali ustaviti in prisluhniti srcu ... da si bomo znali vzeti čas za piknik v parku, gledanje zvezd na jezerskem ali pa le ležanje ob nam ljubi osebi ...

z vsem spoštovanjem,
-tvoja urša

p.s. ko smo že ravno pri prošnjah ... res te prosim za barbi hišo ... brez nje človek enostavno ne more biti kul ... hvala ...