petek, oktober 25, 2013

Famozna tujina ali pač.

Če ti je nek članek predlagan v branje tako pogosto, kot je bil meni članek Ane Svetel »Famozna tujina ali Kaj narediti s svojim rastočim domoljubjem?«, ga pač moraš prebrati. In sem ga res. Najprej z blagim zanimanjem, potem s parado mravljincev po hrbtu in na koncu z (notranjim) vzklikom: »Nekdo je ubesedil moje misli!«. Če sem kar mesec in pol iskala besede za prvo pravo objavo po selitvi v Švico, jih je ona našla. Najraje bi kar prepisala par odstavkov iz njenega članka in z njimi zajela bistvo misli, ki so se mi podile po glavi v tem času, a to bi bil potem plagiat. Plagiat pa res ni lepa čednost.
Res je, domoljubje naraste ob odhodu iz Slovenije. In pika. Pogrešati začneš družino, prijatelje, sodelavce, utečenerolane poti, Dinino miganje z ritko (op.a. Dina je pes.), pa pogled na Ljubljanski grad, sladoled v Cacaotu, pevske vaje in slovensko himno. In bolj kot jih pogrešaš, bolj ti vsi odgovarjajo: »Pa sej tujina je super, blagor tebi, ki imaš priložnost, da pobegneš iz Slovenije.« Nihče ne razume. Razen Ane Svetel. Ona je na te besede pogumno odgovorila: »[D]ragi znanci in bivši učitelji in žlahta, [naslednjič se raje] ugriznite v jezik. Dvakrat premislite. Ali pa se najprej sami izselite. Potem pa me povabite k sebi. V famozno tujino.« Brez skrbi, zavedam se, da so bile vse besede dobronamerne in priznati moram, da bi verjetno tudi sama uporabila podobne puhlice, če bi bila situacija obratna.
A ni. Tako sem se znašla sredi (sicer lepega, a) nepoznanega mesta, s tremi osnovnimi francoskimi frazami v glavi in donečim domotožjem v duši. In najprej je bilo hudo. Nič ni pomagalo, niti sveži francoski rogljički, ki jih je M. prinesel za zajtrk. Potem, počasi, odpreš oči za lepote tega novega mesta in se navdušiš nad točnimi avtobusi in tramvaji, nad novimi prijatelji, ki ob poznih večernih urah igrajo najlepše irske melodije (ja, v irsko glasbo se očitno lahko zaljubiš tudi v Ženevi), nad stanovanjcem, ki je resda majhno, a tako zelo najino, nad nedeljskimi »brunchi« in četrtkovo jogo. (Malo manj se zaljubiš v ženevske cene, a to je že druga zgodba.)
In o(b)staneš. Ostaneš z razdvojeno dušo in dvema telefonskima računoma. Enim doma in drugim »doma«. Občasno se k tej razdvojenosti prikrade še občutek, da nikamor zares ne sodiš, a tega na srečo uspešno odžene njegov objem. Kajti ne glede na to, ali si šel v tujino zaradi ljubezni ali izobrazbe oz. službe, v vsakem primeru potrebuješ čas, da sprejmeš dejstva, da tvoji najboljši prijatelji ne živijo več za vogalom, da kar nekaj časa (skoraj) nihče ne bo pravilno izgovoril tvojega imena in da se življenje v domovini po novem odvija brez tebe in nima s tem nobenih težav.

In s tem ni nič narobe.