Sveče.

Bliža se praznik sveč, praznik luči. Praznik, ko se spomnimo tistih, ki so nas začasno zapustili, praznik, ko se imamo za par procentov bolj radi, in praznik, ko nas vsaj za nekaj časa napolni mir. (Seveda ni prav, da je tako le na ta dan - ampak bolje to kot nič, a ne?)

Skratka ... moja dva predloga za letošnji praznik sta si sicer rahlo kontradiktorna, a vsak zase šteje:
1. Enough said.
2. Vsak leto si na pokopališču vzamem 15 minut časa, se sprehodim med grobovi ter poiščem grob, na katerem ni sveče. In jo prižgem. Z željo, da nihče ne bi bil osamljen. Na pokopališču in izven njega.

Ni veliko, a že namen šteje.