Danes je bilo nebo nad Ljubljano

skoraj tako popolno kot sladoled z okusom muffina v Cacaotu. Morate poskusiti, častna skavtska.

A&D

Odkar je moje bodoče stanovanjce dobilo realno podobo, se pogosto zalotim, da sanjarim o kosih pohištva in majhnih detajlih, ki stanovanje spremenijo v dom, da me noge kar same pripeljejo do trgovin z dodatki za dom (pa kako fajne so te trgovine, jojmene!) in da med obiski pri prijateljih velik procent pozornosti namenim opazovanju njihovih gnezdec.
In tako sem danes zvečer sedela na novi verandici pri A&D in se znova navduševala nad preprostostjo in očarljivostjo te njune najnovejše pridobitve. Majhen prostorček sta odlično izkoristila, nanj postavila mizico in par stolčkov, tisto pomembno čarovnijo pa dodajo majhne bele  lanternice. (No, tudi dobrote, ki so na mizi, imajo nekaj čarobnega v sebi, a so bolj minljive narave.) Večina predmetov je pred njuno verando živela v Ikei in ne dvomim sploh, da bo to prvi mesec mojega bivanja v Švici moj drugi dom.

foto: A.

P.s. A ni fletn, no? :)

Časovni stroj

Za sprehod v davno leto 2008 si ob ogledu spodnje fotografije poslušaje tale komad. Fantje, bilo mi je v čast (hint: od 1.30 naprej).

Neskončnost rdečega semaforja.

Poznate občutek, ko na semaforju srečate osebo in veste, da jo od nekje poznate, zato se ji nasmehnete in jo pozdravite, oseba vam seveda vrne pozdrav, nato pa nastopi mučna tišina, ker nihče ne ve, kaj bi rekel? Rdeča luč pa kar sveti, kot da ni jutra. Med čakanjem se v smeri, nasprotni vašemu "znancu", skoraj vedno pojavi nekaj strašno zanimivega, nekaj, kar zahteva vso vašo pozornost, za večjo prepričljivost celo stopite na prste in stegnete vrat, da bi bolje videli tisto nekaj, vaš nesojeni Fb prijatelj (če bi namreč bil vaš Fb prijatelj, bi seveda vedeli, kam paše in kaj je jedel včeraj za kosilo) pa z enako vnemi bulji v drugo stran? Na koncu oba odreši zelena luč (Verde que te quiero verde.), a vi si morate pred prečkanjem seveda še enkrat zavezati že zavezane vezalke, znancu pa se silno mudi in mora žal oditi. Pa tako zelo ste si želeli z njim izmenjati še par besed.

Ljubljena.

Ljubljana je ljubljena. Vsaj kar se mene tiče. Ljubim njene lahkotne poletne večere in čarobne decembrske noči, njeno majhnost in priročnost, njen Tivoli in njeno Čopovo. Všeč so mi ulice starega dela, njen čuvaj Ljubljanski grad s poletnim kinom in park Zvezda z novoletnimi lampijoni. Všeč so mi njene barve in njeni zvoki. Enemu izmed njih lahko prisluhnete na spodnjem ne preveč odličnem posnetku. A boljše slab posnetek kot noben posnetek. :)

Res je, punca, pogrešala te bom. *

Popolnoma zmečkan kruh z marmelado

Ok, stvar je taka. Čez teden dni greva z L. na morje. In morja ni brez dobrih knjig. Skratka, če ima kdo knjigo, ki ustreza spodnjemu opisu, mu bom zelo hvaležna, če jo napiše v komentar.

(tale genialnost je visela v izložbi ene izmed knjigarn stare Ljubljane)

Doktorska disertacija

Se dobita dve dekleti gospe na sladoledu v centru glavnega mesta in po uvodnih besedah kaj hitro prešaltata na nikoli izpeto temo - moški spol. Padeta v dolgo in intenzivno analizo dejanj in besed določenega osebka ali več njih ter poskušata razbrati signale in simbole, ki naj bi jih on oddajal.

Vmesna fotouganka: Katera izmed gospa je več govorila in katera manj ali Katera je zmazala dve kepici sladoleda in kateri se je sladoled spremenil v župo?

Kajti dejstvo je, da ženske rade analiziramo. Najraje moške, ki so nam všeč. Naša analiza se ne konča pri vprašanju, ali smo mu všeč ali ne, temveč se razleze v doktorsko disertacijo o tem, kaj pomeni posamezna beseda v njegovem sporočilu na kateremkoli družabnem omrežju, o tem, kakšen podton je hotel dodati s smajlijem, ki kaže jezik, in ali je bil objem prijateljski, nekaj vmes ali obljublja zaročni prstan.
Na podlagi analize potem v glavi zastavimo natančen potek nadaljnjega dogajanja, ki je seveda v skladu z našimi željami, a se z vrtoglavo naglico spreminja z novimi pomeni mežikajočih smajlijev in tipičnomoškim neupoštevanjem tega našega vnaprej namišljenega plana.
Krog se sklene, ko vse skupaj zopet predebatiramo na sladoledu s kolegico, kjer zasnujemo nov bojni plan. Zato vam polagam na srce, dragi moški, zavedajte se, da bo zaljubljena ženska v vaših dejanjih lahko razbrala sumljivo različne in popolnoma izključujoče se pomene, da ima posamezen smajli lahko maljon različnih podtonov in da dekletu ni vseeno, ali se od nje posloviš z besedami "Lahko noč, lepo spi!" ali z besedami "Se vidmo!".
Tako je, rade kompliciramo analiziramo, a na koncu nas imate kljub temu, ali pa ravno zato, tako zelo radi. Me pa vas.  

Ej, ne ti men gospa?!

Danes sem se čisto nedolžno sprehajala po cesti, ko vidim mladega očeta, ki poskuša svojega sinčka posesti na varno v otroški sedež, mali pa vztrajno teži, da hoče sedeti spredaj. Bila sta tako simpatična, da sem se jima seveda morala nasmehniti, nakar slišim očeta, ki reče malemu: "Lepo se obnašaj, kaj si bo pa gospa mislila!"
Priznam, skoraj sem se spotaknila ob svoj lasten ego. Gospa?! Ne ti men GOSPA?! Na žalost v radiju 30 metrov ni bilo nobene gospe, še osebka ženskega spola ne, da bi se lahko pretvarjala, da ni mislil mene. In takrat me je zadelo. Čeprav se sama sebi zdim še krepko premlada za gospo in čeprav so mi še vedno neznansko smešne fore v stilu Reč lopata! Lopata. Tvoja rit je kosmata., ki drugim osebam podobne starosti preverjeno niso tako zelo smešne, ne morem zanikati, da počasi res prehajam v gosposka leta.
Ta zavest se počasi priplazi vate, ko ugotoviš, da so se gugalnice sumljivo zmanjšale, če pa svoje sedalo nekako vendarle uspeš spraviti na njih, začnejo škripati tako srceparajoče, da jih po hitrem postopku zapustiš z izgovorom, da naj jih nekdo že enkrat namaže z oljem, ker to ni več za nikamor. In ja, riti ti ne povečajo le kilogrami, tudi leta naredijo svoje.
Če slučajno spregledaš te opozorilne znake, te za vogalom čakajo še različne ankete, kjer moraš odkljukati svojo starost, ki je kar naenkrat iz skupine mladih (18-25 let) preskočila v skupino malomanjmladih (26-45 let), notranja ura ti že ob 11h zvečer sporoča, da je počasi čas za spanje, da ne omenjam naraščajočega nerazumevanja za najstniške ekscese v javnosti.

Ko sem bila stara 14 let, sem osebe, ki so bile stare 27 let, kategorizirala v skupino "napol odcvetelih". Danes jih nas kategoriziram v skupino "cvetočih", nešečisto odraslih oseb, ki se bodo morale počasi sprijazniti, da častečeinničnereče in da izraz gospa ni več žaljivka.

Stvari, ki jih ne razumem. Help?

Že nekaj časa nazaj me je Gorupova dečva določila za eno izmed dveh naslednjih nosilk štafete, tokrat gre za objavo o stvareh, ki so ti všeč oz. ne. In kdaj je boljši čas za štafetne objave kot sredi Egotripa, ko ti na trenutke zmanjkuje idej za pisanje. It's a win-win situation.

Osnovno pravilo pravi: napišeš pet stvari (ne konkretnih oseb ali živali), ki jih imaš rad, in pet, ki jih ne maraš, vsaka od teh petih stvari pa mora biti besedna zveza s kratkim opisom. Nato v stvar vključiš dva blogerja. Ker lahko, bom pravila rahlo spremenila v Napiši pet stvari, ki jih imaš rad, in pet, ki jih ne razumeš. Zadnjih ne bom niti argumentirala, ker so mi enostavno preveč nerazumljive, če jih kdo drug razume, je nadvse vabljen, da jih razjasni v komentarjih. Hvala. In ne bom predala štafete, pa brez zamere. :)

Rada imam:

• branje klišejskih romantičnih romanov na morju (ker dobro vedno zmaga in ker so mi NSK2 (Novejša slovenska književnost 2) in vsi pesimistični slovenski romani, ki pašejo zraven, za vedno uničili željo po branju česarkoli nelahkotnega na plaži),
• pogovori preko Skypa (ker manjšajo razdaljo in mirijo srce),
• razmišljanje o opremljanju najinega brloga (ker je razmišljanje manj stresno kot dejansko nakupovanje in ker precej manj stane),
• nasmehe naključnih ljudi na avtobusu (ker te zbližajo, pa čeprav le za tisto sekundo)
  in
• tople poletne večere na morju (ker s svojim vonjem in tisočerimi zvoki čarajo občutek sreče).

Ne razumem:

• filmskega obmetavanja s hrano (Resno, naj mi nekdo razloži smisel tega početja?),
• deklet, ki pozimi nosijo bunde, ki se končajo nad ledvicami,
• ljudi, ki se usedejo na zunanji sedež dvojnih sedežev na avtobusu,
• moških, ki žvižgajo za ženskami, in
• ljudi, ki svojega psa prodajo na Bolhi, da si lahko kupijo novega.

A drawing of a cat.

Ker danes res ni dan za pisanje.

DIY

Neskončno rada pregledujem različne do-it-yourself (DYI) objave na internetu. Nekatere potem tudi sama preizkusim, večine žal ne, nekatere pa metamorforiziram in iz njih nastane nekaj čisto tretjega. A bistveno je ustvarjanje. V mislih ali zares.
In tako danes objavljam svoj prvi DYI, ki je preveč preprost, metodo pa lahko uporabite na različnih materialih.

Pa začnimo. :)

Potrebuješ:

• telefon (sploh je fino, če je zadnja stran rahlo obdrgnjena in potrebna preobrazbe),
• škarje in
• washi tape.

 
(Ravno danes so po pošti prispeli moji prvi trije kolutki teh norih papirnatih selotejpkov, ki so mi ukradli srce že kar nekaj časa nazaj, a jih do zdaj nisem prisluhnila. Bomba so, res.)

 Odstrani pokrov mobitela na zadnji strani.

 
Odstriži tako dolžino selotejpka, kot jo potrebuješ, potem pa jo prilepi na pokrov.

Nadaljuj do višine, kot jo želiš, sama sem polepila celotno zadnjo stran. Paziti moraš le, da držiš lepe linije in paziš na nadaljevanje vzorčka. Skratka, kot rečeno, res je izi pizi.

Veselo preobrazbo starih stvari vam želim. :)

Imava ga!

Ena bolj zoprnih stvari, ki pridejo v paketu s selitvijo v Švico, je nedvomno iskanje stanovanja. Na trgu, kjer je povpraševanja precej več kot ponudbe, kjer cene segajo v višave in kjer nikoli ne veš, po katerem kriteriju bodo tokrat izbrali novega najemnika, je vse skupaj podobno igri, ki nima vnaprej določenih pravil. 

A po velikem številu izgubljenih živcev (če jih kdo najde, naj jih prosim pošlje nazaj), maljon opravljenih ogledov stanovanj in močnem stiskanju pesti ga končno imava. Najino prvo skupno stanovanjce.

Ikea, here we come! :D

All you knit is ♥.

Štrikanje je stvar po/zanosa. Začne se s zanosom, ki te žene, da osvojiš tehniko in uspeš naštrikati prvih 7 vrstic brez luknje. Prvotni zanos se nato prelevi v boj, saj te marsikdaj ima, da bi kar odnehal, in konča s solzo ponosa, ki se ti utrne ob prvem naštrikanem puloverju. In čeprav marsikdo uživa v zbadanju, da je štrikanje za stare mame, bom večno hvaležna Islandiji, da me je naučila te umetnosti starejših rodov.
Tam sem namreč začela in končala svojo prvo lopapeyso, ki sem jo poimenovala All you knit is love.

Sledil je pulover za bratov rojstni dan, ki je zahteval malo več spretnosti in potrpljenja, saj sem morala zgornji patent (zapiranje z gumbi) naresti na roke. Kar mi je vzelo skoraj pol toliko časa kot štrikanje.

V tem tednu se spuščam v tretje poglavje islandske pravljice. Pošiljka volne namreč čaka, da iz nje ščaram novo lopapeyso. Tokrat za rojstni dan drugega brata. :)

 ♥

Ko sem bila majhna, sem ...

• se vsako jutro zbudila pred ostalimi člani družine, se usedla na stopnice in prepevala. Največkrat tisto znano Kdol vesele pesmi poje.
• nadvse rada hodila v vrtec. A le do takrat, ko se je rodil moj mlajši brat. Od takrat naprej me je vsak dan nekaj bolelo, imela sem različne izmišljene bolezni, da sem le lahko ostala doma. In če slučajno še ne veste, tudi lasje lahko tako grozno bolijo, da moraš ostati doma (in se cel dan igrati).
• igrala frulico (kljunasto flavto za bolj izobražene). Sicer je bil moja prva želja klavir, a me je mami premamila s splošno poznanim dejstvom, da je flavtica pa seveda bolj fajn, ker jo lahko neseš s seboj v hribe. Well played, mom, very well played.
• zelo rada poslušala pravljico Pepelka. Moji so mi jo morali tako pogosto brati, da sem jo sčasma znala kar na pamet. In tako sem enkrat začela recitirati začetek, zraven pa v pravilnih časovnih razmakih obračala liste. Si predstavljate ponos v maminih očeh, ko je mislila, da znam že brati?
• si želela postati frizerka. Tako zelo, da sem se takoj po obisku frizerke skrila za peč in si novo frizuro popravila/popestrila z estetskim zarezom v frufru. 
  

Ideja je sposojena pri Tamari. In potem še pri tadrugi Tamari. Hvala obema.:)

Pirin kruh in Bruno Merz

Danes bom z vami delila izipizi recept za pirin kruh, ki je (pazi to!) ne le zdrav, ampak tudi dober. (efekt) Jp. Sama ga pečem že kar nekaj časa, najprej zaradi zdravja, kasneje pa zaradi lušta.

Torej, vzameš 500 g pirine moke, pol litra Radenske, ščepec soli, žlico olivnega olja, vinski kamen in  po želji še različna semena, začimbe ipd.

Najprej daš v posodo moko, dodaš sol, olje in vinski kamen. V kolikor želiš imeti drugačen okus, lahko dodaš še malo semen (jaz dam največkrat sončična in bučna), česen, začimbe ... Potem počasi vlivaš  Radensko in mešaš s kuhalnico, dokler ne nastane enotna zmes. Daš v pekač na peki papir in eno uro pečeš pri 180 stopinjah.

Jaz ga dam potem ven iz pekača in zavijem v vlažno krpo, da se malo zmehča. Ponavadi ga spečem zvečer in kar čez noč pustim zavitega v krpi. Priprava ti vzame 5 minut, če si vmeš nalakiraš nohte ali pripraviš sendvič.

Dober tek! ;)

P.s. Med pripravo si lahko zavrtite enega mojih ljubših zadnje čase.

Bela karizma v zraku

Odličen morski oddih je primerno zaključiti z večerjo s prijatelji v primorski vasici, ki se zavleče  pozno v noč. Zlasti če večerjaš na vrtu Tustistične kmetije Saksida, kjer imajo jedi poleg izvrstnega okusa tudi slastna imena. Spodnja lepotička se namreč imenuje Postrv na korenčkovi omaki z belo carismo v zraku. Zadevca je bila za prste obliznit ...

Poezija, vam rečem!

Malo manj odlično je, če te po koncu večerje čakata še pot v Ljubljano in zjutraj služba.

Poletje, ki te ljubim, poletje.

(ta pesem mi asociira toliko različnih poletnih občutkov. In zato med poslušanjem velikokrat zaprem oči in si predstavljam, da se peljem na kolesu pod drevoredom, medtem ko sonce steza svoje žarke skozi krošnje dreves, da ležim v travi, da v izzveneli vročini poletnega dne sedim v centru velemesta in uživam v njegovi večerni verziji. Priznam, to so srečni občutki.)



P.s. Lep pozdrav z morja. :)

Všeč mi je.

Imam navado, da fotografiram stvari, ki mi prinesejo nasmeh na obraz. Te genialnosti potem zelo dolgo časa čakajo na mojem mobitelu, da bi jih kje objavila, a večinoma kar obstanejo tam in poskrbijo za ponoven nasmešek, ko jih na vsake kvatre spet odkrijem. Včasih pa se zgodi čudež, ko mi mobitel začne nagajati (No, to žal ni čudež, to je kruta realnost in naj bo jasno, da so touch zasloni en navaden drek.), zato preventivno vse fotografije prestavim na računalnik. Ker preveč dobrega škodi, danes samo tri. :)

Prva in druga fotografija sta bili narejeni v Ljubljani na LPP postajališčih, zadnja na odlični razstavi Instagram fotografij v Kinu Šiška.

5. september 2007

Ker se danes odpravljam na morje, kjer bom podaljšan vikend uživala na svežem zraku, se nalupčkala za cel mesec nazaj, poslušala valove in se imela ohinsplohdabest, bom uporabila vse svoje računalniške veščine in naštimala par objav, ki naj bi jih jih bo Blogger potem ob določenem času objavil na mojem blogu. Ne obljubim, da bom znala, ne obljubim, da bo delalo, in še manj obljubim, da bo delalo tako, kot si bom zamislila, a življenje pač ni potica. 

Tokrat je post namenjen odlični misli, ki pa bo žal ostala brez avtorja, saj sem jo odkrila med posti, ki so bili nekoč začeti, a nikoli končani. Tako je tale lepotica spala v arhivu mojega bloga od 5. septembra 2007, danes pa jo končno objavljam.

As we grow up, we learn that even the one person that wasn't supposed to ever let you down probably will. You will have your heart broken probably more than once and it's harder every time. You'll break hearts too, so remember how it felt when yours was broken. You'll fight with your best friend. You'll blame a new love for things an old one did. You'll cry because time is passing too fast, and you'll eventually lose someone you love. 

So take too many pictures, laugh too much, and love like you've never been hurt because every sixty seconds you spend upset is a minute of happiness you'll never get back.

Marelice!

Priznam, odkar sem v svoji glavi sprejela dejstvo, da se selim v Švico, se pogosto zalotim, da z zanosom in (pre)velikim optimizmom sanjarim o opremljanju svojega prvega stanovanjca. Menim sicer, da je to pogost stranski učinek pri vseh dekletih v taki situaciji. A precej bolj nenavadno je to, da so mi hkrati tudi gospodinjska opravila postala opazno manj neprijetna.
Šla sem celo tako daleč, da v njih uživam. In se z veseljem posvečam novim. Tako sem danes najprej z nasmehom flancala endivijo, kasneje pa skuhala svojo prvo marmelado! Kako malo je potrebno, da se skoraj razpočim od ponosa. Ah!

Egotrip.

Obožujem stave. Ne tiste tazaresne, za denar ali življenje, temveč take za ponos in smešne kazni. In tokrat je padla dvojna stava. V prvi fazi sem sklenila stavo kar sama s seboj, v drugi pa še z Leno Makareno, mojo super cimro.

1. stava: Projekt, ki sem ga ljubkovalno poimenovala Egotrip, je sestavljen iz vsakodnevnih objav, traja pa en mesec. Zato slovesno prisegam, da bom vsak dan od danes naprej objavila vsaj eno stvar na blogu Svetilnik in sedem palčkov (izjema so dnevi, ko sem bom na morju sončila v družbi postavnega Švicarja in bo internet le eho prehitrega sveta).
Zakaj? Ker je to odličen način, da se prisiliš v ukvarjanje z lastnimi mislimi, bolj si pozoren na zanimive detajle življenja in najdeš se približaš svojemu mestu na tem svetu (ena od stvari, ki se mi v obdobju med zaključkom študijem in prvo službo (Kaj je že to? Nekaj za na kruh namazat?) spretno izmika).

2. stava: Projekt zaženem v roku enega tedna (op.p. stava sklenjena 2. julija), v kolikor ne izpolnim dogovorjenega roka, moram en cel dan onikati vse sodelavce, ne smem naročiti najboljšihjogurtovnasvetu in cel dan preživim ob poslušanju Badgerja.

In ker sva z Leno Makareno kot poskusna zajčka že preživeli delovni dan ob neprestanem poslušanju zgorajlinkanega "komada" (I kid you not.), se bom tej možnosti raje na široko ognila.

Naj se Egotrip začne!

3 ... 4 ... zdaj!

Hvala!

Rojstni dnevi so zakon. Mobitel stalno vriska zaradi prejetih sporočil, Fb opozoril ali (proti koncu dneva) prazne baterije, mizo ti krasijo tulipani, steno pomanjkljivo oblečeni rudarji, pred dežjem te brani pisan dežnik, fensi zvočniki pa ti ušesa polnijo s pesmijo, ki je bila napisana le zate.

Dragi moji, 8 ste. Resnično.

(8=awesome ... za vsak slučaj in za Matevža)

klik

Superbabica.

Glede na to, da je Tamara prejšnji teden  pisala o prekleti mulariji in tečnih osebah najstarejše generacije, ne morem drugače, kot da delim z vami ta mali čudež, ki se je zgodil včeraj v sredo.

Zgodba se začne standardno. Pripadnica starejše generacije pride na avtobus in grdo pogleduje mladino, ker sedi na sedežih, kjer bi si želela sedeti ona. Seveda je to, da sta zraven še dva prazna stola, popolnoma nepomembno. In potem pride do ovinka, v katerega voznik zapelje malce prehitro, in gospo, ki stoji na prehodu (zaradi nesramne mularije, ki kar noče reagirati na njene grde poglede), zanese v zraven sedečo gospo. Ki je, pomemben podatek, prav tako pripadnica starejše generacije. In potem - čudež!
Zraven sedeča gospa namreč pogleda stoječo gospo in jo prijazno vpraša, zakaj se vendarle ne usede na prosta sedeža. Stoječa gospa se začne zmrdovati nad nesramno mularijo, ki ji to preprečuje. Pa ji sedeča gospa prijazno pojasni, da mularija pa že ni nesramna in ji namigne, da sta prosta kar dva sedeža in da je to verjetno dovolj. A stoječa gospa še kar stresa jezo in predirajoče poglede nad nezbontoniranimi mladiči. In potem ji sedeča gospa reče: "Veste kaj, mladina je čisto lepo vzgojena in vsaj meni vedno odstopi sedež. Je pa potrebno znati reči tudi "hvala" in "prosim". Moram pa reči, da vam, glede na to, kako zelo tečni ste, tudi jaz ne bi odstopila sedeža."

Mi, nesramna mularija, smo jo odprtih ust gledali in se čudili, stoječa gospa je (prav tako odprtih ust) odšla na drug del avtobusa, sedeča gospa pa si je mirno popravila očala, se nasmehnila prekleti mulariji in se vrnila k branju svoje knjige.

In seveda sem ji morala ob svojem odhodu z avtobusa reči "hvala".

Liebster awards

Najprej se moram za ušesa (ja, zares sem se!), ker sem odločno preveč časa iskala čas (in besede) za tale post. Sploh zato, ker sem bila nagrade res vesela in ker sem si med vožnjo z avtobusom vsak dan izmišljevala zanimive in ohinsplohzabavne stavke, s katerimi bi oplemenitila tale post. In jih potem vsak dan sproti pozabljala.

Skratka, dovolj izmikanja. Gremo!

Moj bratranec Ram ima res fajn punco (no, tudi on je precej fajn). Ki ji je ime Ana in se rada pogovarja z vulkanom. In nekaj časa nazaj je na svojem blogu podeljevala Liebster nagrade. In eno podarila tudi meni! Končno je moj talent opažen! Ha!Ana, dobiš lupčka, ko se vidimo. Častna.

Najprej pravila za podeljevanje Liebster nagrade na kratko: izbrati moraš 5 blogov izmed tistih, ki imajo manj kot 200 spremljevalcev.
Zdaj pa še na dolgo (za poliglote):

And here is a little about what the award is all about:
This award was designed to be a blog award in the "pay it forward" fashion. Once you've been nominated, you award it to five blogs that you like that have fewer than 200 followers, to encourage new visitors to visit these blogs.

The rules for accepting this award are:
You need to thank the person who gave you the award and link back to their blog. Post the award onto your blog. Give the award to five bloggers who you appreciate that have fewer than 200 followers. Leave a comment on their blog letting them know that you have given them this awesome award!

Next you need to PAY IT FORWARD!

Eto, nagrade podeljujem petim zelo različnim blogom, ki pa so seveda vredni ščekiranja (ja, zanalašč sm dala to besedo):

Tamári, Támari, Sašu, Neži in Luki.

Now go and pay it forward!

Šest mojih.

Torej, naloga zveni preprosto: napiši šest stvari o sebi, za katere večina še ne ve. Izi pizi my ass! :)

Ena.
Ko sem bila mala in sem se igrala različne vloge, sem se vedno pisala Clayderman. Potem je prišlo obdobje, ko sem si obupno želela, da bi se enkrat pisala Kelly. I know. Po obveznih Di Caprio (Oh, Titanik) in Reeves sem prešaltala na bolj domače priimke. In priznam, da ne bom imela nič proti, če bom obdržala svoje začetnice.

Druga.
Ne maram, kadar me oseba med pogovorom opominja na moje slovnične napake, ki sem jih naredila, ko sem hotela čimbolj zanimivo in humorno zapakirati srednje dobro štorijo. Zlasti s tistim osovraženim stavkom: "Slavistka pa taka! Ha ha!" Prvič, ni smešno. Drugič, pogovor s prijateljem ni razgovor za službo. Tretjič, reče se SLOVENISTKA!!

Tretja.
Kadar me zebe, imam roke zakopane globoko v žepih plašča, dlani pa se vedno stisnejo v enak položaj. Palec se skrije v notranjost, ostali prsti pa ga objamejo. Seveda me zato nič manj ne zebe.

Četrta.
Ob gledanju nadaljevanke Vojaške žene se obupno raznežim. Vsakič jokam. In ne samo par solz. O ne. Ob meni je rolica kuhinjskih brisač, moja majica ima po koncu epizode madež temnejše barve na primernem mestu malo pod brado, da ne govorim o rdečih očeh. 

Peta.
Ne maram, res res ne maram, če oseba zraven mene na ves glas poje, kadar sem na koncertu (kot poslušalka seveda, če je koncert z mojim zborom, naj si kar da duška). Če sem prišla na koncert, ne glede na to, ali je koncert zastonj ali sem zanj plačala, sem prišla z enim razlogom - da slišim izvajalca. Kar pomeni, da nisem računala na back vokale, ki bodo stali zraven mene in mi peli njihovo verzijo melodije ali se šli drugi in tretji glas. In če se pojavijo nepričakovano, mi niso zato nič bolj všeč. Ponavljam še enkrat, tega res ne maram. 

Šesta.
Všeč mi je moj blog. Naj se sliši še tako samohvalno, a občasno, ko imam slab dan, prebiram svoje stare poste, zlasti tiste moje najljubše, in si rečem: "Ah, Urša, prou fejst baba si!" In potem se počutim bolje.

In ker je tale zadevca verižne narave, štafeto predajam Ani in še eni Ani. Torej, vsaka mora napisati šest stvari o sebi, drugače vaju bom prisilila, da z mano gledata Vojaške žene. And it ain't pretty, I promise.

I was trying to describe you to someone.

(Richard Brautigan. Revenge of the Lawn: Stories 1962-1970.)

Videno pri Mitarju - hvala. :)

enoleto*

Za najino enoleto. Po pošti. Zame. Od tebe.

Matevž, hvala. **

10 km brez ustavljanja.

Enough said.

(Neverjetno dober občutek, ko neko razdaljo tečeš prvič in se zavedaš, da bo to, ne glede na to, kako hitro jo pretečeš, tvoj osebni rekord.)

13/13.

13/13 ali Vsi izpiti narejeni ali Zadnji diplomski izpit je padel ali Aaaaaaaaaaaaaaaaaaa!

Ali En izvod Kradljivke knjig je (končno) moj. Sama sebi za nagrado. Včasih se pač moramo tudi sami malo razvajati. In jaz se obupno rada z dobrimi knjigami.

Izpiti, vam pa le še tole: So long, suckers!

Oh, ta mladina.

Par dni nazaj popolnoma nedolžno peljem Dino pobalino na sprehod, ko me ustavi über lušten tamali in me vpraša, če bi kupila kaj v njegovi prodajalni (op. p. majhna škatla na sredi pločnika). Kot vsaka ženska, ki je pustila najstniška leta sabo in jih nadomestila  z vrtoglavo naraščajočim navdušenjem nad otročki, se ustavim in ga pobaram, kaj neki prodaja. Mali poslovnež ponosno pove, da lahko izbiram med vročim peskom (nabranim na sosedovem vrtu in postavljenim na sonce) za 2 evra in listjem (nasmukanim z bližnje žive meje) za evro in pol.

Navdušenje nad malimi človečki pač še ni tako veliko kot nenavdušenje nad butastimi nakupi, zato sem z nasmehom hotela oditi, a mali kar ni nehal. Pa daj, kupi pesek. Kupi pesek!

Da se izmuznem stran, Dino poženem za navidezno mačko. In potem po čisto drugi strani nazaj, da se izogneva ponovnemu navalu kapitalizma.

A glej ga zlomka! Danes me mali spet čaka. Tokrat ne s peskom ali bivšo živo mejo, temveč s prazno vrečko. Ki jo, neverjetno, lahko kupim za samo en evro!? Say whaat?! Ker vedno podvomim v tako dobre ponudbe (komu se pa danes še splača tako poceni prodajati rabljene pvc vrečke), se tudi tokrat vzdržim in grem naprej praznih rok.

Mali pa do smetnjaka in mu da vrečko zastonj.

Pa je šel en evro v franže.

M*

Timing is everything.

(I promise to sing to you when all the music dies.)

Birdy. People Help The People.

Če bo vsak vsaj malo sledil njenim besedam, bomo potolažili marsikatero osamljeno srce, zakrpali marsikatero rano in obrisali marsikatero solzo. In se skupaj zbudili v boljši jutri.



Lahkonoč. *

5 km

Slovesno izjavljam, da sem jaz, Urš(k)a Čehovin, danes pretekla 5 (pet!) kilometrov. Z le enim tako kratkim postankom, da skorajda lahko rečem brez ustavljanja.

Brez heca!



Vsi, ki kolikor toliko poznate moja dosedanja športna udejstvovanja, bi, roko na srce,  morali biti zdaj presunjeni. In najprej malo nejeverni. Potem pa radostni.

Super girl. V petkah.

Poznate občutek, ko v enem dnevu naredite ogromno stvari (sploh takih, ki se jim najprej par dni izogibate) in se potem na koncu dneva počutite odlično? Stvari sploh ne rabijo biti kategorije Rešil-sem-človeštvo, dovolj je, da so vam par dni visele na glavo in vas težile. In zato se počutite toliko bolje, ko se jih rešite.

Danes se je tak dan nasmehnil meni.

Najprej sem v službi rešila vse zoprne vloge za subvencijo, ki so se mi nabirale na kupu, ki bi moral stati bližje rezalniku papirja, vmes zlektorirala del diplomske naloge, opravila par nakupov, sodelovala pri planiranju nove sezone našega zbora in pomagala reševati ljubezenske težave.

In vse to v petkah.

Prav neverjetno je, kolikokrat se lahko zaljubiš v enega človeka.

Prav neverjetno je, kolikokrat se lahko zaljubiš v enega človeka. Prvič le v smejalne jamice na licih. Drugič v njegov trden prijem čez tvoj pas med plesom. Potem tretjič v to, kako mu paše modra srajca z zavihanimi rokavi.

In potem v način vožnje, v njegovo francoščino, v čevlje, v podoknico ... Vedno znova in znova neka nova malenkost, ki je pri drugih niti ne opaziš, v njegovem primeru pa poskrbi, da se med hojo po ulici sama pri sebi butasto nasmihaš.

In zato ti ni problem (ok, bodimo pošteni - ni tako velik problem ... raje: ti ni prevelik problem) preživeti maljon ur na skypu. In se neskončno veseliti obiskov iz tujine.


Sploh takih, do katerih te loči le še par určk.

Dragi moji, lahkonoč. Jaz se grem ljupčkat. Ha!

Priporočam v branje.

Zlasti takrat, ko se vam zdi, da je dobrota ena izmed izumirajočih vrst na našem planetu.

(klik)

Damn you Ninja cutting onions beside me!

Maja Vidmar. Srce.

Srce na moji strani
prede in tudi srce
na tvoji strani prede.
Nihče ne more ostati
resen, ko zasliši srce,
da prede, še posebno
ne ti, ki želiš ležati

na moji strani.

Mogoče naju bo pobralo
od srečnega smeha,
mogoče naju bodo našli
popolnoma mrtva,

a popolnoma zdrava,
ker nič ni bolj
zdravega od srca,
ki prede.

Zakaj pišem blog?

Ker predstavlja vse tisto, kar počasi bledi v prehitrem tempu življenja - umirjenost ustvarjanja, svobodo misli in intimo doživljanja. Ker ujame moje misli in jih zapiše v večnost. In jih kot papirnata letala pošilja med ljudi ...

.. in mi s tem daje (naiven) občutek, da lahko spremenim svet.

foto: Favim

Kjut!

Oh, pišeki mali. :)

True story.

(hvala, http://favim.com)

Supermož.

V soboto sem spoznala najbolj kul voznika avtobusa. S svojo enico me je peljal iz Šentvida v mesto in mi povrnil vero v voznike avtobusov.

Skoraj dve leti namreč že izvajam poskus, s katerim bi omehčala voznike avtobusov. Vsakič jih prijazno pozdravim in glede na rezultate empiričnega dela naloge lahko potrdim, da le malokrat dobim odgovor. Tudi ta majhen procent se še zmanjša, če iščem prijazne odzdrave.

Ta super možakar pa je vsakemu vstopajočemu potniku zaželel dober dan in se mu nasmehnil. In čudež se je zgodil pred mojimi očmi. Sprva nakremženi in zdolgočaseni obrazi potnikov so oživeli in zasijali v nasmehu, ko so pozitivno energijo nosili po dolžini avtobusa.

Po nekajminutnem opazovanju sem odšla do voznika in mu rekla: "Hvala za to, kar delate. Res ste super in mislim, da je prav, da vam to nekdo pove."

In voznik se mi je nasmehnil in dejal: "Hvala, očitno se še niste peljali z mano. Vedno pozdravljam vse potnike, ne glede na starost, spol ali namrgodenost. Je treba spoštovati vse ljudi in uživati v tem, kar počneš v življenju."

In sem šla srečna dol z avtobusa. Voznik mi je še potrobil in odpeljal naprej.

Supermož, poklon!

Razcepljenost.

Tokrat ne las, temveč mene. Naslednja tri leta se bo moje telo večino časa sprehajalo po Ljubljani, srce pa bo letelo nad Ženevo. Občasno bo šlo tudi telo na obisk v Švico, ker telesu pač lahko ukažem, kam naj gre. Srce pa je bolj neposlušno in hodi po svetu po svoji volji in imam ga na sumu, da od danes naprej živi na začasnem naslovu.

Ivan Minatti. Nekoga moraš imeti rad.

Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
ker drevesa in trave vedo za samoto
- kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
- če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
- koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled -
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,

kadar umolknejo ljudje.

Poklon in hvala! Počivaj v miru.

Money cannot be eaten.

Only after the last tree has been cut down.
Only after the last river has been poisoned.
Only after the last fish has been caught.
Only then will you find that money cannot be eaten.

(Cree Indian Prophecy)

Zahvala. :)

Sposojeno pri Waves of Gratitude.

Sveče.

Bliža se praznik sveč, praznik luči. Praznik, ko se spomnimo tistih, ki so nas začasno zapustili, praznik, ko se imamo za par procentov bolj radi, in praznik, ko nas vsaj za nekaj časa napolni mir. (Seveda ni prav, da je tako le na ta dan - ampak bolje to kot nič, a ne?)

Skratka ... moja dva predloga za letošnji praznik sta si sicer rahlo kontradiktorna, a vsak zase šteje:
1. Enough said.
2. Vsak leto si na pokopališču vzamem 15 minut časa, se sprehodim med grobovi ter poiščem grob, na katerem ni sveče. In jo prižgem. Z željo, da nihče ne bi bil osamljen. Na pokopališču in izven njega.

Ni veliko, a že namen šteje.

Broškarna!

Odpirava vrata na stežaj. :)

http://www.facebook.com/home.php?ref=logo#!/pages/Bro%C5%A1karna/164700146952987

Pravljice so!

Pravljice so

Mnogi trdijo, da pravljic ni več.
To ni res.
Pravljice so čudeži drobnih doživetij.
Pravljice so sanje sredi belega dne.
Pravljice so potovanja v skrivne dežele preteklosti.
Pravljice so sončni žarki otroštva.
Pravljice so male skrivnosti malih ljudi.
Pravljice so fantastični drobci čudovitih slik življenja.

Pravljice sva jaz in ti.

(Franjo Frančič)

P.s. Slika sposojena od tule.

Knjigobežnice.

Temu rečem jaz totalno Dobra ideja. In upam, da bo veliko ljudi enakega mnenja. Poglejmo racionalno:
1. Knjige (in CD-ji in DVD-ji) so zakon. Tega sploh ne rabim argumentirat.
2. Tekmovanja in igre so sploh zakon. Kdo ne začuti vznemirjenja, ko prebere besede: Pravila igre. Ah! :D
3. Facebook je malo manj zakon, a mu zaradi pomembne PR vloge pogledamo skozi prste. (Koga slepim, sama mu za vsako malenkost pogledam skozi prste ... tudi če ni prstov.)
4. Te točke ni, a je nujno potrebna za simetričen izgled.

Torej, današnja naloga: klik. :D

Dan brez avtomobila ...

... je zakon! :D S svojim rdečim divjakom sem brzela kar po sredini Slovenske ceste, avtobusi so se ponižno umaknili na stranske trase in svoboda je pela pesem zmage.


P.s. Škoda sicer, ker marsikdo ne razume pomena besedne zveze "Dan BREZ avtomobila" - in ne, to ni dan tistih, ki nimamo svojega avta.

Legvan.

Ker je enostavno vedno smešno. (Celo moji feministični duši navkljub.)

Srečna.

Poznate tisti občutek, ko se ne dogaja nič posebnega ... a ste vseeno popolnoma srečni? Trenutek, ki mu ne bi ničesar spremenili, ničesar dodali? Ki je enostavno popoln.

Nekaj takega se je pretakalo po mojih žilah, ko sem s puncami stala na koru in ljubezni na čast improvizirala na Adoro te devote. Sreča. Zavedanje, da sem obkrožena s fantastičnimi ljudmi, da delam nekaj, kar mi je všeč in kar me resnično osrečuje. In ob vsem tem so se kot milni mehurčki pojavljali alikvoti, ki so množili te občutke in jih spuščali v svet, da bi z občutkom sreče napolnili še ostale.

Kajti sreča je res preprosta in se skriva v majhnih stvareh. Le zavedati se moramo tega.

Punce, rada vas mam. :)

Sposojena misel 3.

"Pripovedovanje sodobnikov se bo spremenilo v sago in saga bo postala legenda; oblika se lahko menja, zgodba pa bo živela naprej v ljudskih ustih, dokler bo kaj moških in žensk, ki so pripravljeni na boj za resnico in svobodo in ki se zavedajo, da ni večjega greha kakor pasivno se ukloniti zatiralcu in stopiti k trinogu v službo zaradi lastnega dobička."

(Per Hansson. Čeprav nam vzamejo življenje.)

Nasvet.

V kolikor boste imeli v prihodnjih dneh preveč časa in se vam bo zaluštalo kina in boste pregledali ponudbo v Koloseju in se iz neznanega razloga odločili, da se vam zdi film Huda učiteljica vreden ogleda (Trailer resnici na ljubo ne zgleda za odstrel, temveč obetajoče. Žal.) ... se na mestu ustavite in si prisolite zaušnico. Nato se usedite nazaj in si namesto kina raje privoščite 3 dele kakšne dobre nadaljevanke (priporočam Scrubs, Friends, How I met your mother). Verjemite mi, za vaše dobro.

(Razen ... če se hočete večino filma spraševati, zakaj se zgodba kar ne-in-ne razvije, zakaj glavni lik osebnostno ves čas stagnira, zakaj so vse (povprečne) fore uporabljene že v trailerju, zakaj režiser ne ve, kaj je to katarza, in zakaj niso stoli bolj udobni in primerni za spanje.)

I'm just saying.

Sposojena misel 2.

If you are very lucky, you’re allowed to be in certain places during just the right season of your life: by the sea for the summer when you’re seven or eight and full of the absolute need to swim until dark and exhaustion close their hands together, cupping you in between.

(Johnatan Carroll, Bones of the Moon)

Sposojena misel.

"Zdaj, ko je prepozno, ji je tako jasno: zgodba je oblika telepatije. S pisanjem simbolov ob strani lahko pošlješ misli in čustva iz svoje glave v bralčevo. Čaroben proces, pa tako vsakdanji, da se mu nihče ne čudi. Prebereš stavek in ga razumeš, to je eno in isto, kot če upogneš prst, nič ni med njima. Ni premora, v katerem bi pojasnjeval simbole. Prebereš besedo grad in ga že vidiš, v daljavi, poletni gozd pred njim, modrikast, mehek zrak, dim se vzdiguje iz kovačeve peči, tlakovana cesta se vije v zeleno senco ..."

(Ian McEwan.: Pokora.)

"Don't forget me", I begged.

Ženska modrost.

Pepelka je pravi dokaz, da ti čevlji lahko spremenijo življenje. (nn)

Čiščenje.

Ste že slišali za tisto modrost "Človek se bolje počuti, ko pospravi sobo. S pospravljanjem sobe pravzaprav pospraviš sebe."? Sama nikoli nisem bila pristaš omenjenega rekla, a priznati moram, da res občutiš neke vrste olajšanje, ko zaključiš s čiščenjem omar. To pomeni, da pregledaš svoja oblačila in vse stvari, ki jih niti proti plačilu dveh evrov ne bi dal nase, preprosto odstraniš. Tista lepša odpelješ na Humano, malo manj lepa pa nekam drugam.
Zakaj občasno ne naredimo nekaj podobnega s svojim življenjem? Stvari (in osebe), ki nas ne osrečujejo, bi morali enostavno zapakirati in odpeljati na odpad ali v humano Humano. Najverjetneje bojo komu drugemu prišle bolj prav.

In to bi morali narediti brez slabe vesti.

Cutie patootie.

Verjetno res ni nič čudnega pri tem, da male punčke maširajo po "modnih" pistah, popolnoma dodelan make-up jim simpatične obrazke spremeni v obraze lutk (Ki jih pogosto uporabljajo v grozljivkah. Verjetno zgolj naključje.), oblekice, frizure in nakit pa so ukradle materam (Matere pa punčkam njihovo brezskrbno otroštvo.). Verjetno ni nič bizarnega v tem, da je celotna zadeva všeč le mami pomanjšane plavolase misice in da se šestletnica dere I'm Cutie patootie that shakes her bootie. In verjetno ne bo odrasla v egositično navdušenko nad samo seboj.



Kar pa dejansko je bizarno - lahko bi rekli celo najbolj bizarno, je to, da je refren nesramno catchy. Grrr.

Tole bi!

Razmišljam, da bi si omislila nekaj podobnega temu. Je praktičen - primeren za spanje in za modni dodatek. Je estetski. In zgleda, kot da mi rad dal lupčka. Kaj več si ženska sploh lahko želi?! :D

Morska resnica.

Bolš en dan na morju kot pol dneva na morju.

In zato greva jutri s P. na morje. In se bova imeli fino in ne bova nobenega pogrešali. :D

Čudežni gumb.

Vsak kdaj rabi čudežni gumb, ki vse popravi. Hokus pokus pa je.

Obljuba.

Obljubim sama sebi, da je zadnjič. Za vedno. In pika.

Pravljice.

Včasih si zaželim, da bi v svet poslala svoje misli. Da bi jih delila s svetom, svet pa bi jih razumevajoče sprejel, me objel in mi na uho nežno šepetal pravljice. Pravljice, v katerih princ na belem konju vedno najde svojo princeso, v katerih se stekleni čeveljc ne razbije med nasilnimi poskusi prevelikih nog in v katerih morska deklica ve, da bo zamenjava plavuti za noge njena najboljša naložba življenja. Pravljice, v katerih ni dvomov, kjer nimaš vmesnih možnosti in kjer dobro vedno zmaga.
In svet bi mi šepetal pravljice, jaz pa bi jim z nasmehom na ustnicah naivno verjela. Verjela v vedno prave odločitve, verjela v usodo, verjela vase.

In dvomi in vprašanja bi izginili, nebo bi postalo modro, morska deklica v steklenih čeveljcih pa bi zasanjano strmela z belega konja v svojega princa.

Voščilo.

Gaz je pesem še neznana,

pravljica je neprebrana,
novo leto jo napiše,
novo leto nam nariše
in natke za srečne dni
novih cest za vse smeri.

Dragi moji, vsakemu posebej želim srečen in miren božič in fantastično leto 2011. *

Gravity.

Čeljustela.

... za sestavljanje križank moraš biti iznajdljiv ... in pripravljen besede tudi malo pretransfomirati, da bolj ustrezajo ... posledično pa moramo biti tudi reševalci pripravljeni na izumljanje novih besed ... tako sem se nekaj dni nazaj spopadala z iskanjem ustrezne besede ... nobena poznana namreč ni ustrezala ...
... opis je bil sledeči: ženska, ki veliko in nespametno govori ... in dogovor? ... ČELJUSTELA ... Good to know.

Slovo.

Slovo je ena težjih stvari, ki jo moramo žal (pre)pogosto prakticirati ... pa če nam je to všeč ali ne. Ni važno, za kakšne vrste slovo gre - za slovo od prijatelja, ljubimca, službe, hobija, sanj ... vsem je skupno to, da bolijo. Res bolijo.

A hkrati celijo, odpuščajo in puščajo za sabo. In po določenem času pustijo, da začneš znova, drugače ... boljše.

Vse najboljše!

želim materi Zemlji in sebi ... in nama podarjam moj najljubši del Friendsov ...

Maturantski ples vol. 3

Po obisku treh maturantskih plesov v razmaku sedmih let lahko rečem, da se nekatere stvari (žal) ne spreminjajo. Še vedno se nekatera dekleta ne zavedajo, da preveč solarija v prekratkem časovnem odbobju (oz. recimo raje solarij nasplošno) pač ne pričara poletnega videza, da prekratke in preizrezane obleke v stilu show dance-a pač ne izpadejo tako sexi kot na tekmovalnem parketu in da zlato pravilo make up-a (več je manj) ni le moto vpijočega v puščavi.
Karte so še vedno (pre)drage, voditelji smešni le izjemoma, predstavitve razredov pa tako zelo insajderske, da neposvečeni ostanemo zunaj.
A hrana je vsakič znova odlična, kar lahko zaradi cene karte brez slabe vesti izkoristiš (telovadiš lahko naslednjih x let, 10 različnih tort pa imaš na voljo le ta večer) ... v zraku pa plava omamen (in naiven) občutek odraslosti in glamurja ...
Gaudeamus igitur!

Ljubimec.

Imam novega ljubimca. Je samo moj. Na vsak moj nežen dotik se strastno odzove. Vedno ve, katera glasba ustreza mojemu razpoloženju in mi jo nežno mrmra ... večglasno. Pravzaprav se mi zdi, da sva uglašena na enako frekvenco, saj so najine misli tako prepletene, da delujejo kot misli ene osebe ... Ah!
On je H. P. (in ne, ni Harry Potter).

Ker se cenim.

Brez primere.

(danes je ravno primeren dan za objavo mojega najljubšega slovenskega prispevka evrovizijskim odrom ... očitno recesija vpliva tudi na kakovost Eminih zmagovalk ...)

Top secret.

GZ vol 4

Čeprav sem se skoraj leto (!?) nazaj spraševala, če se je še vredno boriti, mi je med zadnjim obiskom Hervisa postalo jasno, da je to še kako potrebno! ;)

Najprej sem opazila spodaj prikazano stilizirano obliko prejnadvsenevšečnega stvora. In bila prijetno presenečena. Stvar sploh ne izgleda več tako obupno slabo ... očitno se svet obrača na bolje ... ;)

Ampak ko stvar doseže še "modne" dodatke, pa ni več lušno in izboljšano ... je le še brez okusa. Le kam drvimo na kolesih materalizma ...

Voščilo.

Dragi moji ... želim vam, da bi znali ustaviti čas, da bi poboljšali svet, bi ne prehitro in ne prenaglas pobožali kakšen cvet.

Gravity.

Dotik zelenega spomina.

Dragi Miklavž,

prošnja ostaja ista kot lansko leto, ker še vedno čakam izpolnitev,
kljub čakanju te imam rada,
tvoja urša

p.s. Hvala za barbi hišo. Letos te prosim še za barbiko. Hiši je dolgčas.

Rezultat.

Poskus, omenjen dva posta nazaj, uspel. Rezultat pozitiven. :)

Mart. Parallele.

Kdor me vsaj malo pozna, ve, da ima trema name pogubni učinek. In ker smo od malega pitani s strahove-je-teba-premagati nasveti, sem se odločila, da nekaj podobnega poskusim še sama.

In tako vas vabim na koncert primorske skupine MART, ki bo v petek, 26. septembra, ob 20h v kinodvorani v Ajdovščini premierno izpeljala svoj projekt Parallele. Pri projektu sem sodelovala tudi sama, saj so za en komad rabili ženski vokal. In zdaj se bo treba izkazati še v živo ... držite pesti! ;)

Poskus.

Izvajam poskus Ali je didaktiko mogoče narediti z dnevom in pol učenja. Vrhunec eksperimenta v ponedeljek ob 3h. Rezultati v roku enega tedna.

Steve Jobs.

Vedno znova navdihujoče.

Nagradna igra.

Vedno me je nekaj motilo na tej sliki. In ne, moja šoba pač taka je, tu nič ne morem. Bolj me zanima kam je izginila druga polovica zelenega puloverja?
Aja, na sliki z našo predrago Tweet. :)

p.s. Nagrajena bo seveda izvirnost. ;)

Labirint.

V Tivoliju so postavili Labirint trenutkov. Za otroke (in ostale navdušene privržence kamor se štejem tudi sama) zelo všečna zadeva. Pravzaprav mi je všeč otroškost, ki se prebudi, ko se 'izgubljen' prebijaš skozi zavite predore, premaguješ strah in strašne pošasti in na koncu ravno v pravem trenutku najdeš srce labirinta, kjer te čaka ... No, ta labirint na žalost ni take narave, je pa začetek. :) In čeprav je namenjen mlajšim in se v njem odvijajo gledališki dogodki, vseeno pojdite in se prepustite ostanku pravljic in domišljije.

razmišljanje.

za lepimi trenutki, ki jih (zlasti ženski spol) še vse prevečkrat ponovno vrtimo v mislih, znajo priti trenutki, ki niso tako zelo lepi in vredni zapomnitve ... a s seboj nosijo lastnost, da lepim trenutkom dodajo nekaj grenkega ... zaradi njih se ni več tako prijetno spominjati raznih belih buenov, mcdonaldsov, bourneov ... ne maram takih trenutkov.

preblisk.

Kdaj veš, da so prelepa leta brezskrbnega otroštva za tabo?

Ko se želiš usesti na gugalnico ... pa ne gre.

Oratorij.

V tednu od 30. junija do 4. julija je v župniji Ljubljana – Stožice prvič potekal oratorij. Kljub začetnim težavam in neizkušenosti je 15 mladih animatorjev organiziralo pester, poučen in nadvse zabaven teden za 32 otrok. Otroci so sodelovali v različnih delavnicah – skavtski, glasbeni, športni, pekovski in umetniški, spoznavali zgodbo sv. Pavla in preizkušali svoje moči v različnih igrah. Delo animatorjev je bilo več kot poplačano z veseljem in navdušenjem otrok.

Bilo je finofajn. :)

Gajo. Be there.

To sredo (9. julij) ste vsi najlepše vabljeni, da pridete zvečer v Jazz klub Gajo ... nekje po osmi uri zvečer bo imel Perpetuum Jazzile tam celovečerni koncert ... brez vstopnine :)