Neskončnost rdečega semaforja.

Poznate občutek, ko na semaforju srečate osebo in veste, da jo od nekje poznate, zato se ji nasmehnete in jo pozdravite, oseba vam seveda vrne pozdrav, nato pa nastopi mučna tišina, ker nihče ne ve, kaj bi rekel? Rdeča luč pa kar sveti, kot da ni jutra. Med čakanjem se v smeri, nasprotni vašemu "znancu", skoraj vedno pojavi nekaj strašno zanimivega, nekaj, kar zahteva vso vašo pozornost, za večjo prepričljivost celo stopite na prste in stegnete vrat, da bi bolje videli tisto nekaj, vaš nesojeni Fb prijatelj (če bi namreč bil vaš Fb prijatelj, bi seveda vedeli, kam paše in kaj je jedel včeraj za kosilo) pa z enako vnemi bulji v drugo stran? Na koncu oba odreši zelena luč (Verde que te quiero verde.), a vi si morate pred prečkanjem seveda še enkrat zavezati že zavezane vezalke, znancu pa se silno mudi in mora žal oditi. Pa tako zelo ste si želeli z njim izmenjati še par besed.