21. Berem. I read.

Učim se. Berem.

I learn. I read.

J'apprends. Je lis.

20. Pristno. Genuine.

Pristna lopapeysa*. Naštrikana na Islandiji, z volno islandskih ovc, po navodilih v islandščini, z islandskim vzorcem. Priznam, še zdaj me razganja od ponosa. :)

A genuine lopapeysa*. Knitted in Iceland, made out of wool of Icelandic sheep, by instructions in Icelandic language, with a typical Icelandic pattern. I admit, I'm still super proud of myself. :)

* lopapeysa

19. Obiskovalec. Visitor.

Čez vikend sva se sprehajala in pela na drugem koncu Švice.

During the weekend we took a walk and sang on the other side of Switzerland.

18. Navaden. Ordinary.

Manj je več.

Less is more.

17. Dom. Home.

16. Velik. Big.

Poišči vsiljivca.

Find the intruder.

Sposojeno iz Wikipedie: Broken Chair is a monumental sculpture in wood by the Swiss artist Daniel Berset, constructed by the carpenter Louis Geneve. It is constructed of 5.5 tons of wood and is 12 metres (39 feet) high.
It depicts a giant chair with a broken leg and stands across the street from the Palace of Nations, in Geneva. It symbolises opposition to land mines and cluster bombs, and acts as a reminder to politicians and others visiting Geneva.

15. Me nasmeji. Makes me laugh.

Monolog z Dino pobalino po Skypu.

A monologue with Dina via Skype.

14. Zunaj. Outside.

13. Sanje. Dreams.

Sanje v barvah na črnem platnu noči.

Dreams in colors on the black canvas of the night.

12. Šibek. Weak.

Šibek odsev šibkega počutja.

Weak reflection of someone feeling weak.

11. Rdeča. Red.

Rdeča škatla, polna uhanov. Med božičnimi prazniki sem jo podedovala od prijateljice, ki je bila včasih največji ljubitelj uhanov sploh, zdaj pa je to prerasla. Tako je zaklade in naslov predala meni, jaz pa sem obljubila, da bom, ko bo prišel čas, poiskala novo ljubiteljico uhanov in tako nadaljevala tradicijo.

The red box, filled with girly stuff like earrings and ... well, more earrings. It was given to me over the Christmas holidays by a friend who was the greatest earrings lover ever but now she outgrew it. So she passed the title over to me. And I'm to do the same when the time comes.

10. Resnično. Real.

"Resnično morava popraviti vrata kopalnice," je medtem, ko jo je pogumni fant reševal, premišljevalo ujeto dekle.

"We really need to fix our bathroom door," was thinking the trapped girl while the brave boy was trying to save her.

9. Tu stojim. Here I stand.

Stojim pod omelo in te čakam.*

Standing beneath the mistletoe waiting for you.*

8. V zraku. In the air.

Slovenska zastava je plesala polko z vetrom, dekle pa je zamišljeno strmelo v ženevsko nebo. / The Slovenian flag was dancing polka with the wind while the girl was gazing into the sky.

365 dni v fotografijah.

Priznam, rada imam izzive, zlasti take umetniške. Več o najnovejšem izzivu, ki me je ujel, si lahko preberete tu, moj uspeh (?) pa boste vsak dan lahko spremljali na Svetilniku.

Sumim, da si je moj fotoaparat projekt "365 dni v fotografijah" zaželel za Miklavža, saj je veliko predolgo ležal pozabljen v spodnjem predalu mojega rdečga predalnika. In več kot očitno traja kar nekaj časa, da Miklavž pride do Ženeve in preda željo. Zato začenjam z zamudo, a prav nič manj navdušeno.

Cookies in a jar DIY

(Please scroll down for English version.)

Letos Lansko leto so bila vsa najina darila narejena doma. In z veliko ljubezni. In enim žuljem. Poleg že dokumentiranih piškotkov (ki sva jih zapakirala v lične vrečkice z napisom Homemade cookies) sva naredila še estetsko zloženo mešanico sestavin za piškote z receptom (brez skrbi, zavedam se, da to ni nabolj posrečen prevod besedne zveze Cookies in a jar).
Zadevco sem najprej opazila na strani revije Dom in Svet, ki jo je na svojem blogu objavila T. Jaz seveda ne bi bila jaz, če ne bi pogledala še vseh ostalih DIY reči na strani in kocka je padla. Našla sem perfektno darilo.Ne le da zgleda res fletno, je še uporabno. Win-win.

Sestavine: steklena posoda (na sliki 3 različne velikosti)
moka
pecilni prašek
vaniljev sladkor
žlička sode bikarbone
rjav sladkor
ovseni kosmiči
zdrobljena čokolada (mešanica navadne Milke, navadne Gorenjke in bele čokolade)
mleti orehi

Srečni dobitnik darila mora dodati le jajce in maslo. Ter seveda speči piškote. :)

Na vrhu je dekoracija iz islandske volne, ki drži recept (in vaniljev sladkor, ki se nama je izmuznil med prvim nakupovanjem).

Za natančne količine sestavin mi lahko pišete pod komentarje.

Srečno 2014! *

  

This Christmas we decided to make presents for our family members DIY style. One of the presents were Cookies in a jar, which are really simple to make and yet they look professional. All you need is a big glass jar (there are 3 different sizes of jars in the picture), flour, baking powder, vanilla sugar, baking soda, brown sugar, rolled oats, chocolate chips (We've mixed normal chocolate and white chocolate) and ground walnuts.

Recipient of the gift has to add an egg and butter. And bake the cookies of course. :)

On the top is a decoration made of Icelandic wool, which keeps the recipe (and the vanilla sugar we forgot to buy the first time).

For exact amount of ingredients please contact me or leave a message.

Happy 2014! *

Christmas Greeting Card 2013

December

Najin prvi december v slikah. / Our first December in photos.

(click here before scrolling down)

Waiting for St. Nicholas.

A tiny Christmas tree for our tiny apartment.

A detail of our Advent wreath.

Home.

The Christmas cookies.

 **

Snail mail makes me happy.

It really does.

Yesterday I had to leave my fist thanksgiving dinner early because I didn't feel good. So of course I wasn't in the best mood when I came home. But then a little miracle happened.
I checked our mail and in the middle of papers that went straight to trash were two letters. From Slovenia. For me

My heart just melted.


Lucija & Tamara, you are the best and you made me feel so (click).

The Cedars of Lebanon

Let me tell you a story about a group of wonderful people who came to Geneva from all around the world to spent every second Thursday in an Irish pub to dream together of lying in the shades of cedars of Lebanon. 

Famozna tujina ali pač.

Če ti je nek članek predlagan v branje tako pogosto, kot je bil meni članek Ane Svetel »Famozna tujina ali Kaj narediti s svojim rastočim domoljubjem?«, ga pač moraš prebrati. In sem ga res. Najprej z blagim zanimanjem, potem s parado mravljincev po hrbtu in na koncu z (notranjim) vzklikom: »Nekdo je ubesedil moje misli!«. Če sem kar mesec in pol iskala besede za prvo pravo objavo po selitvi v Švico, jih je ona našla. Najraje bi kar prepisala par odstavkov iz njenega članka in z njimi zajela bistvo misli, ki so se mi podile po glavi v tem času, a to bi bil potem plagiat. Plagiat pa res ni lepa čednost.

Res je, domoljubje naraste ob odhodu iz Slovenije. In pika. Pogrešati začneš družino, prijatelje, sodelavce, utečenerolane poti, Dinino miganje z ritko (op.a. Dina je pes.), pa pogled na Ljubljanski grad, sladoled v Cacaotu, pevske vaje in slovensko himno. In bolj kot jih pogrešaš, bolj ti vsi odgovarjajo: »Pa sej tujina je super, blagor tebi, ki imaš priložnost, da pobegneš iz Slovenije.« Nihče ne razume. Razen Ane Svetel. Ona je na te besede pogumno odgovorila: »[D]ragi znanci in bivši učitelji in žlahta, [naslednjič se raje] ugriznite v jezik. Dvakrat premislite. Ali pa se najprej sami izselite. Potem pa me povabite k sebi. V famozno tujino.« Brez skrbi, zavedam se, da so bile vse besede dobronamerne in priznati moram, da bi verjetno tudi sama uporabila podobne puhlice, če bi bila situacija obratna.

A ni. Tako sem se znašla sredi (sicer lepega, a) nepoznanega mesta, s tremi osnovnimi francoskimi frazami v glavi in donečim domotožjem v duši. In najprej je bilo hudo. Nič ni pomagalo, niti sveži francoski rogljički, ki jih je M. prinesel za zajtrk. Potem, počasi, odpreš oči za lepote tega novega mesta in se navdušiš nad točnimi avtobusi in tramvaji, nad novimi prijatelji, ki ob poznih večernih urah igrajo najlepše irske melodije (ja, v irsko glasbo se očitno lahko zaljubiš tudi v Ženevi), nad stanovanjcem, ki je resda majhno, a tako zelo najino, nad nedeljskimi »brunchi« in četrtkovo jogo. (Malo manj se zaljubiš v ženevske cene, a to je že druga zgodba.)

In o(b)staneš. Ostaneš z razdvojeno dušo in dvema telefonskima računoma. Enim doma in drugim »doma«. Občasno se k tej razdvojenosti prikrade še občutek, da nikamor zares ne sodiš, a tega na srečo uspešno odžene njegov objem. Kajti ne glede na to, ali si šel v tujino zaradi ljubezni ali izobrazbe oz. službe, v vsakem primeru potrebuješ čas, da sprejmeš dejstva, da tvoji najboljši prijatelji ne živijo več za vogalom, da kar nekaj časa (skoraj) nihče ne bo pravilno izgovoril tvojega imena in da se življenje v domovini po novem odvija brez tebe in nima s tem nobenih težav.

In s tem ni nič narobe.

 

Kamor je šel bk ...

(za lažje razumevanje klikni semle).

here is a-not-the-best translation of original post. Mainly because I'm not so good in english, but also because slovenian language is so beautiful that it's hard to translate it in all of his glory. :)

For the next three years my body will walk the streets of Ljubljana and my heart will fly over Geneva. From time to time my body will also go to Geneva since I can tell him what to do. But the heart has a mind of his own and I have a feeling that from today on he lives on a temporary address.

Gospa Diploma

Dekle si je nadelo slovesno opravo, pripelo broško za srečo in nestrpno čakalo. Poklicali so njeno ime, ji stisnili roko in izročili rdečo mapo. In s ponosom v očeh je dekle zapustilo dvorano Univerze v Ljubljani in odšlo na tortico kot Gospa.
 
Tale je še marčevska. Da boste vedeli, zakaj me kličete gospa. :)

P.s.

Priporočam ogled.

Hand Trampoline tattoo

This would entertain has entertained me all day long.

borrowed from here

Stilska preobrazba

Naj vam zaupam skrivnost. Vrtni palčki ne živijo le na vrtovih.
Ah, kje pa! Velikokrat se odpravijo na potep, lahko le k sosedu na kavo, lahko pa jo urežejo na daljšo pot. Moji so se sprehodili kar do Islandije in na zahodnem delu tega lepega otoka pozirali ob rumenem svetilniku. Potem so mi poslali še razglednico, za vsak primer, če slučajno nisem opazila, da jih ni doma.

Verjetno so prevečkrat gledali Amelie.

P.s. Preobrazba je še v delu, pripombe in pohvale nadvse dobrodošle. In pa seveda predlogi, bring them on! :Dj
P.p.s. Luka, hvala. :)

Razglednica

Dragi vsi! Lepe pozdrave z morja, kjer imamo na obali dostopen wi-fi signal. Pogovori po skypu s takim razgledom, beat that!

P.s. Vem vsaj za eno osebo, ki bo navdušena nad to novico. Njeno ime se začne na L, konča na A, vmes sta pa še K in U. :)

Dopolnjeno je

Egotrip končan. En mesec konstantnega objavljanja je minil, lahko si oddahnete. Moram priznati, da je bila stvar kar naporna, sploh v dneh, ko se ti sanja ne, o čem bi pisal. Po drugi strani pa se je Egotrip izkazal za super zadevco (in jo priporočam vsem blogerjem, ki si upate, ha!), vsekakor ti razpre oči, te opozori na barvitost življenja in spodbudi besede. (In ti rahlo napumpa ego, ko vidiš, da te nekaj ljudi pa le bere.)

Sicer pa ... ne se prehitro veseliti, moj blog še ni rekel zadnje besede.

Na branje!

Shit happens

Dragi moji, shit happens. Dobesedno.
Od ptiča.
Med tekom.
Direkt na glavo.

Moja teta pravi, da naj bi ti to prineslo dobitek na loteriji. Nekaj bo sigurno na tem, saj tudi vsem poznan grški pregovor pravi:

Κόρακας κοράκου μάτι δε βγάζει.

Prosti prevod se glasi: Če ptiček na glavo spusti ti darilo, na lotu te čaka denarja obilo.

Juj, bo cingljalo!

P.s. Denar gor, denar dol, tale post pišem s sveže opranimi lasmi.

Moški s starostjo postaja šarmanten

(opozorilo: Post je rahlo stereotipno obarvan.) 

Teden, preživet na morju, ti da marsikaj. Najprej spočite misli, zagorelo polt in blažen nasmeh na usta, potem pa še zanimive teorije, ki jih odkriješ, ker imaš preveč časa za razmišljanje.

Tako nehote opaziš par, ki je prišel na dopust s svojimi otroki, katerih starost nakazuje, da sta poročena že več kot deset let. Par ustreza stereotipni predstavi, on je rahlo plešast, pivski trebušček je že nakazan, njej se poznajo porodi in dvojna služba (dopoldne v pisarni, popoldne za štedilnikom).  Standard. Potem pa se od nekod prihuli zlobna misel in mi na uho zaštepeta: »Očitno je bila gospa nekoč res lepotica, a kaj, ko se je v zadnjih par letih opazno zapustila ...« Moj feminizem seveda takoj useka nazaj: »Seveda, ker je ženska, mora biti vedno urejena, moški pa lahko hodi naokoli kot model iz reklame za hujšanje, ki prikazuje stanje pred spremembo, pa to nikogar ne moti! Phe!« 

 sposojeno tule

In ta kratek pogovor v moji glavi sproži zanimivo razmišljanje o dvojnih pogledih. Za ženski spol namreč veljajo zanimivo strožja pravila. Že v zibelko nam je položeno, da smo lepši spol, ki se zna urediti. Tako za izgled porabimo dolge ure, ki jih zapolnimo s puljenjem, voskanjem, barvanjem, lakiranjem, britjem, ličenjem, blablabla. Rezultat je ponavadi dober, moški pade, načrt je uspel.  Potem srečni izbranec zaprosi, dekle privoli in iz ljubezni zraste par otrok. Ženska kar naenkrat nima več štirih dodatnih ur, ki bi jih porabila za urejanje zunanje podobe, saj je morala peljati sina na nogomet, hčerko na balet, iti na govorilne ure za drugo hčerko in zabavati najmlajšega. Zraven skuhati kosilo in zlikati goro srajc za moža. Namesto urejanja tako obleče nekaj udobnega in spakira za celo družino prtljago za na morje.

Pri moškemu spolu je drugače. Moški se ne rabi rihtat, obleče kavbojke, kul majico, doda teniske in sončna očala in Bum! Ženska pade, načrt je uspel. Moški zaprosi, srečna izbranka privoli in iz ljubezni zraste par otrok. Ker moški že prej ni potreboval dodatnega časa za urejanje, se zanj ne spremeni veliko. Še naprej lahko ohranja  svoj ležeren stil oblačenja, ki ga nadgradi s srajcami, ki jih je zlikala žena.

V tem je namreč težava, ljudje se staramo, a ne vsi enako. Moški s starostjo postaja šarmanten, za svoj zunanje izgled porabi enako časa, torej nič, a kljub temu se njegova »cena« viša. Ženski, po drugi strani, cena pada. Svoj vrhunec lepote je doživela nekje med svojim dvajsetim in štiridesetim letom, odvisno od stila življenja in števila rojstev, potem pa preobremenjenost, skrb za družino in pomanjkanje časa zase naredijo svoje. Priznam, da smo za situacijo delno odgovorne tudi same. Ženska ženski je že po naravi najhujša sodnica, pa tudi same si ravno ne prizanašamo, od začetka navajamo moške na perfekcijo, potem pa se pritožujemo, ker jih moti pomanjkanje le-te.  Poleg nas velik del krivde nosijo še mediji, pa filmi in revije, da ne omenjam modne industrije. Sama izhoda iz začaranega kroga dvojnih pravil nisem našla, če ga kdo ima, naj ga deli z mano. Jaz grem skočit v morje. Na glavo!

Odraščanje skozi barve

Ko je dekletce štelo 5 pomladi, se je najraje oblačilo v odtenke rožic, sladkorne pene in govorečih ponijev. Ni je bilo barve, ki bi se lahko kosala z Roza barvo. Ko pa je dekletce preraslo punčke absurdno »popolnih« oblik, je Roza izgubila moč nad njo in dekletove barve so si nadele odtenke dreves, neba in noči. Z njimi je prišlo obdobje uporništva, nesmrtnih srednješolskih zaljubljenosti ter nasprotovanja ustaljenim normam. Večji kot je bil upor, temnejše so bile barve. Roza je bila potlačena v podzavest, kjer je mirno čakala, da je dekle naštelo 22 pomladi in se prenehalo sprenevedati, da obstaja. Takrat je ponosno stopila ob bok preostalim barvam stvarstva in z njimi odela dekle v mavrico. Od elegantne črne, preko svobodne zelene in neskončne modre, zaljubljene rdeče in zasanjane roza do sončne rumene in nedolžne bele. Močne barve brez vzorcev in brez mešanja so simbolizirale mladost, prvinskost, zanos.

In potem so prišli. Kristalčki in bleščice ter zlati in srebrni odtenki in spremenili dekle v žensko. Umirili so intenzivne barve, jim dodali pastele ter mladostni igrivosti nadeli zrelejše podtone.  In če so imele barve v njeni mladosti močan vpliv in izraz, je z zrelostjo prišlo spoznanje, da so barve le dodatek osebnosti in da barva še ne naredi človeka.

Napovedujem vojno

Napovedujem vojno vsem komarjem sveta.  Moja japanka ne bo našla miru, dokler ne bodo poplačane v s(k)rbi, ki ste jih prizadejali mojemu telesu. Moje oko se ne bo spočilo, dokler boste motili nočni mir s svojim srhvzbujajočim »bzzzz, bzzzz«. In moje srce ne bo našlo miru, dokler se madeži vaših žrtev ne bodo sklenili v krog sprave.

Grumpy cat

Ni da ni, tale mačka je špica.

Sposojena misel

Rada zapisujem svoje misli, a prav tako rada si sposojam tuje.  Sposodim si tiste, ki se me dotaknejo, ki prikličejo spomin na osebo ali dogodek, ki so resnične. Tiste, ki govorijo srcu.

Današnja misel je sposojena dvakrat. V prvi vrsti od mojega dragega Ferija Lainščka, v drugi pa od Maje, ki piše super blog (ki se vam ga splača ščekirat).

Ker ljubezen ni kri, ki odteče, ampak je človeško hotenje,

ki ostane tudi še potem, ko so kosti že prah.

 (Feri Lainšček. Ločil bom peno od valov)

Ker je res.

1:22

(Every atom of my heart is missing you.)

 

Človek besed

Priznam, sem človek besed.

Naj razložim, da ne bo nesporazumov. Ne gre se za to, da bi veliko govorila in nič ne naredila (čeprav kdaj tudi), temveč za to, da me besede fascinirajo. Pa naj bo to v knjigah, pesmih ali kje drugje. Vedno iščem dele besedila, ki izstopajo. Ki so nekaj več. Ali ki se me enostavno dotaknejo. Ravno zato vsake toliko objavljam Sposojene misli.

In ja, zlasti so mi všeč tiste besede, ki rišejo srečo, hrepenenje, ljubezen, dvojino. Po drugi strani pa se me zelo dotaknejo tiste besede, ki izvirajo iz žalosti, pogrešanja, obžalovanja. Verjetno zato, ker so bile (in verjetno spet kdaj bojo) del mene. In verjamem, da so mi ravno zato tiste tažalostne pesmi tako všeč. Zaradi besed, ki rišejo.

Pripenjam genialnost od skupine Keane s še bolj genialnim besedilom.

I wish that I could be your journey's end
But you are only passing through, yeah.
It's not for me to try to steer your way,
I wish you well in all you do.
 ♥

Dolphinitely

Ena morska, ker grem na morje.  

“He: "Whale you be my valentine?" She: "Dolphinitely."

                                                                                                                                                    (Adam Young)

Vaje v objemu

Danes sva z L. sedeli pod zvezdami in se navduševali nad filmom Vaje v objemu. Tako je, začel se je letošnji Film pod zvezdami in začel se je vrhunsko. Metod Pevec je ustvaril odlično zadevco, ki mi vrača upanje v slovenski film. Poklon!

It takes two to tango ali Pred začetkom filma je v ozadju lebdel tango.

 Prizorišče pod zvezdami.

In še zastonj sladoled. Nidani.

 (Tango je žalostna misel, ki se pleše.)

Perpetuum Jazzile

Moj Perpetuum ima nov videospot. Tokrat nekaj domačega. 

Enđoj.

:)

Danes je bilo nebo nad Ljubljano

skoraj tako popolno kot sladoled z okusom muffina v Cacaotu. Morate poskusiti, častna skavtska.

A&D

Odkar je moje bodoče stanovanjce dobilo realno podobo, se pogosto zalotim, da sanjarim o kosih pohištva in majhnih detajlih, ki stanovanje spremenijo v dom, da me noge kar same pripeljejo do trgovin z dodatki za dom (pa kako fajne so te trgovine, jojmene!) in da med obiski pri prijateljih velik procent pozornosti namenim opazovanju njihovih gnezdec.
In tako sem danes zvečer sedela na novi verandici pri A&D in se znova navduševala nad preprostostjo in očarljivostjo te njune najnovejše pridobitve. Majhen prostorček sta odlično izkoristila, nanj postavila mizico in par stolčkov, tisto pomembno čarovnijo pa dodajo majhne bele  lanternice. (No, tudi dobrote, ki so na mizi, imajo nekaj čarobnega v sebi, a so bolj minljive narave.) Večina predmetov je pred njuno verando živela v Ikei in ne dvomim sploh, da bo to prvi mesec mojega bivanja v Švici moj drugi dom.

foto: A.

P.s. A ni fletn, no? :)

Časovni stroj

Za sprehod v davno leto 2008 si ob ogledu spodnje fotografije poslušaje tale komad. Fantje, bilo mi je v čast (hint: od 1.30 naprej).

Neskončnost rdečega semaforja.

Poznate občutek, ko na semaforju srečate osebo in veste, da jo od nekje poznate, zato se ji nasmehnete in jo pozdravite, oseba vam seveda vrne pozdrav, nato pa nastopi mučna tišina, ker nihče ne ve, kaj bi rekel? Rdeča luč pa kar sveti, kot da ni jutra. Med čakanjem se v smeri, nasprotni vašemu "znancu", skoraj vedno pojavi nekaj strašno zanimivega, nekaj, kar zahteva vso vašo pozornost, za večjo prepričljivost celo stopite na prste in stegnete vrat, da bi bolje videli tisto nekaj, vaš nesojeni Fb prijatelj (če bi namreč bil vaš Fb prijatelj, bi seveda vedeli, kam paše in kaj je jedel včeraj za kosilo) pa z enako vnemi bulji v drugo stran? Na koncu oba odreši zelena luč (Verde que te quiero verde.), a vi si morate pred prečkanjem seveda še enkrat zavezati že zavezane vezalke, znancu pa se silno mudi in mora žal oditi. Pa tako zelo ste si želeli z njim izmenjati še par besed.

Ljubljena.

Ljubljana je ljubljena. Vsaj kar se mene tiče. Ljubim njene lahkotne poletne večere in čarobne decembrske noči, njeno majhnost in priročnost, njen Tivoli in njeno Čopovo. Všeč so mi ulice starega dela, njen čuvaj Ljubljanski grad s poletnim kinom in park Zvezda z novoletnimi lampijoni. Všeč so mi njene barve in njeni zvoki. Enemu izmed njih lahko prisluhnete na spodnjem ne preveč odličnem posnetku. A boljše slab posnetek kot noben posnetek. :)

Res je, punca, pogrešala te bom. *