Christmas Greeting Card 2013

December

Najin prvi december v slikah. / Our first December in photos.

(click here before scrolling down)

Waiting for St. Nicholas.

A tiny Christmas tree for our tiny apartment.

A detail of our Advent wreath.

Home.

The Christmas cookies.

 **

Snail mail makes me happy.

It really does.

Yesterday I had to leave my fist thanksgiving dinner early because I didn't feel good. So of course I wasn't in the best mood when I came home. But then a little miracle happened.
I checked our mail and in the middle of papers that went straight to trash were two letters. From Slovenia. For me

My heart just melted.


Lucija & Tamara, you are the best and you made me feel so (click).

The Cedars of Lebanon

Let me tell you a story about a group of wonderful people who came to Geneva from all around the world to spent every second Thursday in an Irish pub to dream together of lying in the shades of cedars of Lebanon. 

Famozna tujina ali pač.

Če ti je nek članek predlagan v branje tako pogosto, kot je bil meni članek Ane Svetel »Famozna tujina ali Kaj narediti s svojim rastočim domoljubjem?«, ga pač moraš prebrati. In sem ga res. Najprej z blagim zanimanjem, potem s parado mravljincev po hrbtu in na koncu z (notranjim) vzklikom: »Nekdo je ubesedil moje misli!«. Če sem kar mesec in pol iskala besede za prvo pravo objavo po selitvi v Švico, jih je ona našla. Najraje bi kar prepisala par odstavkov iz njenega članka in z njimi zajela bistvo misli, ki so se mi podile po glavi v tem času, a to bi bil potem plagiat. Plagiat pa res ni lepa čednost.

Res je, domoljubje naraste ob odhodu iz Slovenije. In pika. Pogrešati začneš družino, prijatelje, sodelavce, utečenerolane poti, Dinino miganje z ritko (op.a. Dina je pes.), pa pogled na Ljubljanski grad, sladoled v Cacaotu, pevske vaje in slovensko himno. In bolj kot jih pogrešaš, bolj ti vsi odgovarjajo: »Pa sej tujina je super, blagor tebi, ki imaš priložnost, da pobegneš iz Slovenije.« Nihče ne razume. Razen Ane Svetel. Ona je na te besede pogumno odgovorila: »[D]ragi znanci in bivši učitelji in žlahta, [naslednjič se raje] ugriznite v jezik. Dvakrat premislite. Ali pa se najprej sami izselite. Potem pa me povabite k sebi. V famozno tujino.« Brez skrbi, zavedam se, da so bile vse besede dobronamerne in priznati moram, da bi verjetno tudi sama uporabila podobne puhlice, če bi bila situacija obratna.

A ni. Tako sem se znašla sredi (sicer lepega, a) nepoznanega mesta, s tremi osnovnimi francoskimi frazami v glavi in donečim domotožjem v duši. In najprej je bilo hudo. Nič ni pomagalo, niti sveži francoski rogljički, ki jih je M. prinesel za zajtrk. Potem, počasi, odpreš oči za lepote tega novega mesta in se navdušiš nad točnimi avtobusi in tramvaji, nad novimi prijatelji, ki ob poznih večernih urah igrajo najlepše irske melodije (ja, v irsko glasbo se očitno lahko zaljubiš tudi v Ženevi), nad stanovanjcem, ki je resda majhno, a tako zelo najino, nad nedeljskimi »brunchi« in četrtkovo jogo. (Malo manj se zaljubiš v ženevske cene, a to je že druga zgodba.)

In o(b)staneš. Ostaneš z razdvojeno dušo in dvema telefonskima računoma. Enim doma in drugim »doma«. Občasno se k tej razdvojenosti prikrade še občutek, da nikamor zares ne sodiš, a tega na srečo uspešno odžene njegov objem. Kajti ne glede na to, ali si šel v tujino zaradi ljubezni ali izobrazbe oz. službe, v vsakem primeru potrebuješ čas, da sprejmeš dejstva, da tvoji najboljši prijatelji ne živijo več za vogalom, da kar nekaj časa (skoraj) nihče ne bo pravilno izgovoril tvojega imena in da se življenje v domovini po novem odvija brez tebe in nima s tem nobenih težav.

In s tem ni nič narobe.

 

Kamor je šel bk ...

(za lažje razumevanje klikni semle).

here is a-not-the-best translation of original post. Mainly because I'm not so good in english, but also because slovenian language is so beautiful that it's hard to translate it in all of his glory. :)

For the next three years my body will walk the streets of Ljubljana and my heart will fly over Geneva. From time to time my body will also go to Geneva since I can tell him what to do. But the heart has a mind of his own and I have a feeling that from today on he lives on a temporary address.

Gospa Diploma

Dekle si je nadelo slovesno opravo, pripelo broško za srečo in nestrpno čakalo. Poklicali so njeno ime, ji stisnili roko in izročili rdečo mapo. In s ponosom v očeh je dekle zapustilo dvorano Univerze v Ljubljani in odšlo na tortico kot Gospa.
 
Tale je še marčevska. Da boste vedeli, zakaj me kličete gospa. :)

P.s.

Priporočam ogled.

Hand Trampoline tattoo

This would entertain has entertained me all day long.

borrowed from here

Stilska preobrazba

Naj vam zaupam skrivnost. Vrtni palčki ne živijo le na vrtovih.
Ah, kje pa! Velikokrat se odpravijo na potep, lahko le k sosedu na kavo, lahko pa jo urežejo na daljšo pot. Moji so se sprehodili kar do Islandije in na zahodnem delu tega lepega otoka pozirali ob rumenem svetilniku. Potem so mi poslali še razglednico, za vsak primer, če slučajno nisem opazila, da jih ni doma.

Verjetno so prevečkrat gledali Amelie.

P.s. Preobrazba je še v delu, pripombe in pohvale nadvse dobrodošle. In pa seveda predlogi, bring them on! :Dj
P.p.s. Luka, hvala. :)

Razglednica

Dragi vsi! Lepe pozdrave z morja, kjer imamo na obali dostopen wi-fi signal. Pogovori po skypu s takim razgledom, beat that!

P.s. Vem vsaj za eno osebo, ki bo navdušena nad to novico. Njeno ime se začne na L, konča na A, vmes sta pa še K in U. :)

Dopolnjeno je

Egotrip končan. En mesec konstantnega objavljanja je minil, lahko si oddahnete. Moram priznati, da je bila stvar kar naporna, sploh v dneh, ko se ti sanja ne, o čem bi pisal. Po drugi strani pa se je Egotrip izkazal za super zadevco (in jo priporočam vsem blogerjem, ki si upate, ha!), vsekakor ti razpre oči, te opozori na barvitost življenja in spodbudi besede. (In ti rahlo napumpa ego, ko vidiš, da te nekaj ljudi pa le bere.)

Sicer pa ... ne se prehitro veseliti, moj blog še ni rekel zadnje besede.

Na branje!

Shit happens

Dragi moji, shit happens. Dobesedno.
Od ptiča.
Med tekom.
Direkt na glavo.

Moja teta pravi, da naj bi ti to prineslo dobitek na loteriji. Nekaj bo sigurno na tem, saj tudi vsem poznan grški pregovor pravi:

Κόρακας κοράκου μάτι δε βγάζει.

Prosti prevod se glasi: Če ptiček na glavo spusti ti darilo, na lotu te čaka denarja obilo.

Juj, bo cingljalo!

P.s. Denar gor, denar dol, tale post pišem s sveže opranimi lasmi.

Moški s starostjo postaja šarmanten

(opozorilo: Post je rahlo stereotipno obarvan.) 

Teden, preživet na morju, ti da marsikaj. Najprej spočite misli, zagorelo polt in blažen nasmeh na usta, potem pa še zanimive teorije, ki jih odkriješ, ker imaš preveč časa za razmišljanje.

Tako nehote opaziš par, ki je prišel na dopust s svojimi otroki, katerih starost nakazuje, da sta poročena že več kot deset let. Par ustreza stereotipni predstavi, on je rahlo plešast, pivski trebušček je že nakazan, njej se poznajo porodi in dvojna služba (dopoldne v pisarni, popoldne za štedilnikom).  Standard. Potem pa se od nekod prihuli zlobna misel in mi na uho zaštepeta: »Očitno je bila gospa nekoč res lepotica, a kaj, ko se je v zadnjih par letih opazno zapustila ...« Moj feminizem seveda takoj useka nazaj: »Seveda, ker je ženska, mora biti vedno urejena, moški pa lahko hodi naokoli kot model iz reklame za hujšanje, ki prikazuje stanje pred spremembo, pa to nikogar ne moti! Phe!« 

 sposojeno tule

In ta kratek pogovor v moji glavi sproži zanimivo razmišljanje o dvojnih pogledih. Za ženski spol namreč veljajo zanimivo strožja pravila. Že v zibelko nam je položeno, da smo lepši spol, ki se zna urediti. Tako za izgled porabimo dolge ure, ki jih zapolnimo s puljenjem, voskanjem, barvanjem, lakiranjem, britjem, ličenjem, blablabla. Rezultat je ponavadi dober, moški pade, načrt je uspel.  Potem srečni izbranec zaprosi, dekle privoli in iz ljubezni zraste par otrok. Ženska kar naenkrat nima več štirih dodatnih ur, ki bi jih porabila za urejanje zunanje podobe, saj je morala peljati sina na nogomet, hčerko na balet, iti na govorilne ure za drugo hčerko in zabavati najmlajšega. Zraven skuhati kosilo in zlikati goro srajc za moža. Namesto urejanja tako obleče nekaj udobnega in spakira za celo družino prtljago za na morje.

Pri moškemu spolu je drugače. Moški se ne rabi rihtat, obleče kavbojke, kul majico, doda teniske in sončna očala in Bum! Ženska pade, načrt je uspel. Moški zaprosi, srečna izbranka privoli in iz ljubezni zraste par otrok. Ker moški že prej ni potreboval dodatnega časa za urejanje, se zanj ne spremeni veliko. Še naprej lahko ohranja  svoj ležeren stil oblačenja, ki ga nadgradi s srajcami, ki jih je zlikala žena.

V tem je namreč težava, ljudje se staramo, a ne vsi enako. Moški s starostjo postaja šarmanten, za svoj zunanje izgled porabi enako časa, torej nič, a kljub temu se njegova »cena« viša. Ženski, po drugi strani, cena pada. Svoj vrhunec lepote je doživela nekje med svojim dvajsetim in štiridesetim letom, odvisno od stila življenja in števila rojstev, potem pa preobremenjenost, skrb za družino in pomanjkanje časa zase naredijo svoje. Priznam, da smo za situacijo delno odgovorne tudi same. Ženska ženski je že po naravi najhujša sodnica, pa tudi same si ravno ne prizanašamo, od začetka navajamo moške na perfekcijo, potem pa se pritožujemo, ker jih moti pomanjkanje le-te.  Poleg nas velik del krivde nosijo še mediji, pa filmi in revije, da ne omenjam modne industrije. Sama izhoda iz začaranega kroga dvojnih pravil nisem našla, če ga kdo ima, naj ga deli z mano. Jaz grem skočit v morje. Na glavo!

Odraščanje skozi barve

Ko je dekletce štelo 5 pomladi, se je najraje oblačilo v odtenke rožic, sladkorne pene in govorečih ponijev. Ni je bilo barve, ki bi se lahko kosala z Roza barvo. Ko pa je dekletce preraslo punčke absurdno »popolnih« oblik, je Roza izgubila moč nad njo in dekletove barve so si nadele odtenke dreves, neba in noči. Z njimi je prišlo obdobje uporništva, nesmrtnih srednješolskih zaljubljenosti ter nasprotovanja ustaljenim normam. Večji kot je bil upor, temnejše so bile barve. Roza je bila potlačena v podzavest, kjer je mirno čakala, da je dekle naštelo 22 pomladi in se prenehalo sprenevedati, da obstaja. Takrat je ponosno stopila ob bok preostalim barvam stvarstva in z njimi odela dekle v mavrico. Od elegantne črne, preko svobodne zelene in neskončne modre, zaljubljene rdeče in zasanjane roza do sončne rumene in nedolžne bele. Močne barve brez vzorcev in brez mešanja so simbolizirale mladost, prvinskost, zanos.

In potem so prišli. Kristalčki in bleščice ter zlati in srebrni odtenki in spremenili dekle v žensko. Umirili so intenzivne barve, jim dodali pastele ter mladostni igrivosti nadeli zrelejše podtone.  In če so imele barve v njeni mladosti močan vpliv in izraz, je z zrelostjo prišlo spoznanje, da so barve le dodatek osebnosti in da barva še ne naredi človeka.

Napovedujem vojno

Napovedujem vojno vsem komarjem sveta.  Moja japanka ne bo našla miru, dokler ne bodo poplačane v s(k)rbi, ki ste jih prizadejali mojemu telesu. Moje oko se ne bo spočilo, dokler boste motili nočni mir s svojim srhvzbujajočim »bzzzz, bzzzz«. In moje srce ne bo našlo miru, dokler se madeži vaših žrtev ne bodo sklenili v krog sprave.

Grumpy cat

Ni da ni, tale mačka je špica.

Sposojena misel

Rada zapisujem svoje misli, a prav tako rada si sposojam tuje.  Sposodim si tiste, ki se me dotaknejo, ki prikličejo spomin na osebo ali dogodek, ki so resnične. Tiste, ki govorijo srcu.

Današnja misel je sposojena dvakrat. V prvi vrsti od mojega dragega Ferija Lainščka, v drugi pa od Maje, ki piše super blog (ki se vam ga splača ščekirat).

Ker ljubezen ni kri, ki odteče, ampak je človeško hotenje,

ki ostane tudi še potem, ko so kosti že prah.

 (Feri Lainšček. Ločil bom peno od valov)

Ker je res.

1:22

(Every atom of my heart is missing you.)

 

Človek besed

Priznam, sem človek besed.

Naj razložim, da ne bo nesporazumov. Ne gre se za to, da bi veliko govorila in nič ne naredila (čeprav kdaj tudi), temveč za to, da me besede fascinirajo. Pa naj bo to v knjigah, pesmih ali kje drugje. Vedno iščem dele besedila, ki izstopajo. Ki so nekaj več. Ali ki se me enostavno dotaknejo. Ravno zato vsake toliko objavljam Sposojene misli.

In ja, zlasti so mi všeč tiste besede, ki rišejo srečo, hrepenenje, ljubezen, dvojino. Po drugi strani pa se me zelo dotaknejo tiste besede, ki izvirajo iz žalosti, pogrešanja, obžalovanja. Verjetno zato, ker so bile (in verjetno spet kdaj bojo) del mene. In verjamem, da so mi ravno zato tiste tažalostne pesmi tako všeč. Zaradi besed, ki rišejo.

Pripenjam genialnost od skupine Keane s še bolj genialnim besedilom.

I wish that I could be your journey's end
But you are only passing through, yeah.
It's not for me to try to steer your way,
I wish you well in all you do.
 ♥

Dolphinitely

Ena morska, ker grem na morje.  

“He: "Whale you be my valentine?" She: "Dolphinitely."

                                                                                                                                                    (Adam Young)

Vaje v objemu

Danes sva z L. sedeli pod zvezdami in se navduševali nad filmom Vaje v objemu. Tako je, začel se je letošnji Film pod zvezdami in začel se je vrhunsko. Metod Pevec je ustvaril odlično zadevco, ki mi vrača upanje v slovenski film. Poklon!

It takes two to tango ali Pred začetkom filma je v ozadju lebdel tango.

 Prizorišče pod zvezdami.

In še zastonj sladoled. Nidani.

 (Tango je žalostna misel, ki se pleše.)

Perpetuum Jazzile

Moj Perpetuum ima nov videospot. Tokrat nekaj domačega. 

Enđoj.

:)

Danes je bilo nebo nad Ljubljano

skoraj tako popolno kot sladoled z okusom muffina v Cacaotu. Morate poskusiti, častna skavtska.

A&D

Odkar je moje bodoče stanovanjce dobilo realno podobo, se pogosto zalotim, da sanjarim o kosih pohištva in majhnih detajlih, ki stanovanje spremenijo v dom, da me noge kar same pripeljejo do trgovin z dodatki za dom (pa kako fajne so te trgovine, jojmene!) in da med obiski pri prijateljih velik procent pozornosti namenim opazovanju njihovih gnezdec.
In tako sem danes zvečer sedela na novi verandici pri A&D in se znova navduševala nad preprostostjo in očarljivostjo te njune najnovejše pridobitve. Majhen prostorček sta odlično izkoristila, nanj postavila mizico in par stolčkov, tisto pomembno čarovnijo pa dodajo majhne bele  lanternice. (No, tudi dobrote, ki so na mizi, imajo nekaj čarobnega v sebi, a so bolj minljive narave.) Večina predmetov je pred njuno verando živela v Ikei in ne dvomim sploh, da bo to prvi mesec mojega bivanja v Švici moj drugi dom.

foto: A.

P.s. A ni fletn, no? :)

Časovni stroj

Za sprehod v davno leto 2008 si ob ogledu spodnje fotografije poslušaje tale komad. Fantje, bilo mi je v čast (hint: od 1.30 naprej).

Neskončnost rdečega semaforja.

Poznate občutek, ko na semaforju srečate osebo in veste, da jo od nekje poznate, zato se ji nasmehnete in jo pozdravite, oseba vam seveda vrne pozdrav, nato pa nastopi mučna tišina, ker nihče ne ve, kaj bi rekel? Rdeča luč pa kar sveti, kot da ni jutra. Med čakanjem se v smeri, nasprotni vašemu "znancu", skoraj vedno pojavi nekaj strašno zanimivega, nekaj, kar zahteva vso vašo pozornost, za večjo prepričljivost celo stopite na prste in stegnete vrat, da bi bolje videli tisto nekaj, vaš nesojeni Fb prijatelj (če bi namreč bil vaš Fb prijatelj, bi seveda vedeli, kam paše in kaj je jedel včeraj za kosilo) pa z enako vnemi bulji v drugo stran? Na koncu oba odreši zelena luč (Verde que te quiero verde.), a vi si morate pred prečkanjem seveda še enkrat zavezati že zavezane vezalke, znancu pa se silno mudi in mora žal oditi. Pa tako zelo ste si želeli z njim izmenjati še par besed.

Ljubljena.

Ljubljana je ljubljena. Vsaj kar se mene tiče. Ljubim njene lahkotne poletne večere in čarobne decembrske noči, njeno majhnost in priročnost, njen Tivoli in njeno Čopovo. Všeč so mi ulice starega dela, njen čuvaj Ljubljanski grad s poletnim kinom in park Zvezda z novoletnimi lampijoni. Všeč so mi njene barve in njeni zvoki. Enemu izmed njih lahko prisluhnete na spodnjem ne preveč odličnem posnetku. A boljše slab posnetek kot noben posnetek. :)

Res je, punca, pogrešala te bom. *

Popolnoma zmečkan kruh z marmelado

Ok, stvar je taka. Čez teden dni greva z L. na morje. In morja ni brez dobrih knjig. Skratka, če ima kdo knjigo, ki ustreza spodnjemu opisu, mu bom zelo hvaležna, če jo napiše v komentar.

(tale genialnost je visela v izložbi ene izmed knjigarn stare Ljubljane)

Doktorska disertacija

Se dobita dve dekleti gospe na sladoledu v centru glavnega mesta in po uvodnih besedah kaj hitro prešaltata na nikoli izpeto temo - moški spol. Padeta v dolgo in intenzivno analizo dejanj in besed določenega osebka ali več njih ter poskušata razbrati signale in simbole, ki naj bi jih on oddajal.

Vmesna fotouganka: Katera izmed gospa je več govorila in katera manj ali Katera je zmazala dve kepici sladoleda in kateri se je sladoled spremenil v župo?

Kajti dejstvo je, da ženske rade analiziramo. Najraje moške, ki so nam všeč. Naša analiza se ne konča pri vprašanju, ali smo mu všeč ali ne, temveč se razleze v doktorsko disertacijo o tem, kaj pomeni posamezna beseda v njegovem sporočilu na kateremkoli družabnem omrežju, o tem, kakšen podton je hotel dodati s smajlijem, ki kaže jezik, in ali je bil objem prijateljski, nekaj vmes ali obljublja zaročni prstan.
Na podlagi analize potem v glavi zastavimo natančen potek nadaljnjega dogajanja, ki je seveda v skladu z našimi željami, a se z vrtoglavo naglico spreminja z novimi pomeni mežikajočih smajlijev in tipičnomoškim neupoštevanjem tega našega vnaprej namišljenega plana.
Krog se sklene, ko vse skupaj zopet predebatiramo na sladoledu s kolegico, kjer zasnujemo nov bojni plan. Zato vam polagam na srce, dragi moški, zavedajte se, da bo zaljubljena ženska v vaših dejanjih lahko razbrala sumljivo različne in popolnoma izključujoče se pomene, da ima posamezen smajli lahko maljon različnih podtonov in da dekletu ni vseeno, ali se od nje posloviš z besedami "Lahko noč, lepo spi!" ali z besedami "Se vidmo!".
Tako je, rade kompliciramo analiziramo, a na koncu nas imate kljub temu, ali pa ravno zato, tako zelo radi. Me pa vas.  

Ej, ne ti men gospa?!

Danes sem se čisto nedolžno sprehajala po cesti, ko vidim mladega očeta, ki poskuša svojega sinčka posesti na varno v otroški sedež, mali pa vztrajno teži, da hoče sedeti spredaj. Bila sta tako simpatična, da sem se jima seveda morala nasmehniti, nakar slišim očeta, ki reče malemu: "Lepo se obnašaj, kaj si bo pa gospa mislila!"
Priznam, skoraj sem se spotaknila ob svoj lasten ego. Gospa?! Ne ti men GOSPA?! Na žalost v radiju 30 metrov ni bilo nobene gospe, še osebka ženskega spola ne, da bi se lahko pretvarjala, da ni mislil mene. In takrat me je zadelo. Čeprav se sama sebi zdim še krepko premlada za gospo in čeprav so mi še vedno neznansko smešne fore v stilu Reč lopata! Lopata. Tvoja rit je kosmata., ki drugim osebam podobne starosti preverjeno niso tako zelo smešne, ne morem zanikati, da počasi res prehajam v gosposka leta.
Ta zavest se počasi priplazi vate, ko ugotoviš, da so se gugalnice sumljivo zmanjšale, če pa svoje sedalo nekako vendarle uspeš spraviti na njih, začnejo škripati tako srceparajoče, da jih po hitrem postopku zapustiš z izgovorom, da naj jih nekdo že enkrat namaže z oljem, ker to ni več za nikamor. In ja, riti ti ne povečajo le kilogrami, tudi leta naredijo svoje.
Če slučajno spregledaš te opozorilne znake, te za vogalom čakajo še različne ankete, kjer moraš odkljukati svojo starost, ki je kar naenkrat iz skupine mladih (18-25 let) preskočila v skupino malomanjmladih (26-45 let), notranja ura ti že ob 11h zvečer sporoča, da je počasi čas za spanje, da ne omenjam naraščajočega nerazumevanja za najstniške ekscese v javnosti.

Ko sem bila stara 14 let, sem osebe, ki so bile stare 27 let, kategorizirala v skupino "napol odcvetelih". Danes jih nas kategoriziram v skupino "cvetočih", nešečisto odraslih oseb, ki se bodo morale počasi sprijazniti, da častečeinničnereče in da izraz gospa ni več žaljivka.

Stvari, ki jih ne razumem. Help?

Že nekaj časa nazaj me je Gorupova dečva določila za eno izmed dveh naslednjih nosilk štafete, tokrat gre za objavo o stvareh, ki so ti všeč oz. ne. In kdaj je boljši čas za štafetne objave kot sredi Egotripa, ko ti na trenutke zmanjkuje idej za pisanje. It's a win-win situation.

Osnovno pravilo pravi: napišeš pet stvari (ne konkretnih oseb ali živali), ki jih imaš rad, in pet, ki jih ne maraš, vsaka od teh petih stvari pa mora biti besedna zveza s kratkim opisom. Nato v stvar vključiš dva blogerja. Ker lahko, bom pravila rahlo spremenila v Napiši pet stvari, ki jih imaš rad, in pet, ki jih ne razumeš. Zadnjih ne bom niti argumentirala, ker so mi enostavno preveč nerazumljive, če jih kdo drug razume, je nadvse vabljen, da jih razjasni v komentarjih. Hvala. In ne bom predala štafete, pa brez zamere. :)

Rada imam:

• branje klišejskih romantičnih romanov na morju (ker dobro vedno zmaga in ker so mi NSK2 (Novejša slovenska književnost 2) in vsi pesimistični slovenski romani, ki pašejo zraven, za vedno uničili željo po branju česarkoli nelahkotnega na plaži),
• pogovori preko Skypa (ker manjšajo razdaljo in mirijo srce),
• razmišljanje o opremljanju najinega brloga (ker je razmišljanje manj stresno kot dejansko nakupovanje in ker precej manj stane),
• nasmehe naključnih ljudi na avtobusu (ker te zbližajo, pa čeprav le za tisto sekundo)
  in
• tople poletne večere na morju (ker s svojim vonjem in tisočerimi zvoki čarajo občutek sreče).

Ne razumem:

• filmskega obmetavanja s hrano (Resno, naj mi nekdo razloži smisel tega početja?),
• deklet, ki pozimi nosijo bunde, ki se končajo nad ledvicami,
• ljudi, ki se usedejo na zunanji sedež dvojnih sedežev na avtobusu,
• moških, ki žvižgajo za ženskami, in
• ljudi, ki svojega psa prodajo na Bolhi, da si lahko kupijo novega.

A drawing of a cat.

Ker danes res ni dan za pisanje.

DIY

Neskončno rada pregledujem različne do-it-yourself (DYI) objave na internetu. Nekatere potem tudi sama preizkusim, večine žal ne, nekatere pa metamorforiziram in iz njih nastane nekaj čisto tretjega. A bistveno je ustvarjanje. V mislih ali zares.
In tako danes objavljam svoj prvi DYI, ki je preveč preprost, metodo pa lahko uporabite na različnih materialih.

Pa začnimo. :)

Potrebuješ:

• telefon (sploh je fino, če je zadnja stran rahlo obdrgnjena in potrebna preobrazbe),
• škarje in
• washi tape.

 
(Ravno danes so po pošti prispeli moji prvi trije kolutki teh norih papirnatih selotejpkov, ki so mi ukradli srce že kar nekaj časa nazaj, a jih do zdaj nisem prisluhnila. Bomba so, res.)

 Odstrani pokrov mobitela na zadnji strani.

 
Odstriži tako dolžino selotejpka, kot jo potrebuješ, potem pa jo prilepi na pokrov.

Nadaljuj do višine, kot jo želiš, sama sem polepila celotno zadnjo stran. Paziti moraš le, da držiš lepe linije in paziš na nadaljevanje vzorčka. Skratka, kot rečeno, res je izi pizi.

Veselo preobrazbo starih stvari vam želim. :)

Imava ga!

Ena bolj zoprnih stvari, ki pridejo v paketu s selitvijo v Švico, je nedvomno iskanje stanovanja. Na trgu, kjer je povpraševanja precej več kot ponudbe, kjer cene segajo v višave in kjer nikoli ne veš, po katerem kriteriju bodo tokrat izbrali novega najemnika, je vse skupaj podobno igri, ki nima vnaprej določenih pravil. 

A po velikem številu izgubljenih živcev (če jih kdo najde, naj jih prosim pošlje nazaj), maljon opravljenih ogledov stanovanj in močnem stiskanju pesti ga končno imava. Najino prvo skupno stanovanjce.

Ikea, here we come! :D

All you knit is ♥.

Štrikanje je stvar po/zanosa. Začne se s zanosom, ki te žene, da osvojiš tehniko in uspeš naštrikati prvih 7 vrstic brez luknje. Prvotni zanos se nato prelevi v boj, saj te marsikdaj ima, da bi kar odnehal, in konča s solzo ponosa, ki se ti utrne ob prvem naštrikanem puloverju. In čeprav marsikdo uživa v zbadanju, da je štrikanje za stare mame, bom večno hvaležna Islandiji, da me je naučila te umetnosti starejših rodov.
Tam sem namreč začela in končala svojo prvo lopapeyso, ki sem jo poimenovala All you knit is love.

Sledil je pulover za bratov rojstni dan, ki je zahteval malo več spretnosti in potrpljenja, saj sem morala zgornji patent (zapiranje z gumbi) naresti na roke. Kar mi je vzelo skoraj pol toliko časa kot štrikanje.

V tem tednu se spuščam v tretje poglavje islandske pravljice. Pošiljka volne namreč čaka, da iz nje ščaram novo lopapeyso. Tokrat za rojstni dan drugega brata. :)

 ♥