...

kako neizmerno žalostno je srce, ko se pelješ na poslovilno mašo sedemnajstletniku ... čeprav ga nisi poznal, veš, da ne bo mogel nikoli več čutiti vetra na obrazu, obžalovati svojih napak, premagovati lastnih meja, želeti, hrepeneti, ljubiti ... in potem te kar naenkrat spreleti misel, kako krhko in minljivo je življenje ... in obenem strah, da ga ne boš znal izživeti v vsej njegovi nedojemljivi lepoti ...

t., počivaj v miru ...