enoleto*

Za najino enoleto. Po pošti. Zame. Od tebe.

Matevž, hvala. **

10 km brez ustavljanja.

Enough said.

(Neverjetno dober občutek, ko neko razdaljo tečeš prvič in se zavedaš, da bo to, ne glede na to, kako hitro jo pretečeš, tvoj osebni rekord.)

13/13.

13/13 ali Vsi izpiti narejeni ali Zadnji diplomski izpit je padel ali Aaaaaaaaaaaaaaaaaaa!

Ali En izvod Kradljivke knjig je (končno) moj. Sama sebi za nagrado. Včasih se pač moramo tudi sami malo razvajati. In jaz se obupno rada z dobrimi knjigami.

Izpiti, vam pa le še tole: So long, suckers!

Oh, ta mladina.

Par dni nazaj popolnoma nedolžno peljem Dino pobalino na sprehod, ko me ustavi über lušten tamali in me vpraša, če bi kupila kaj v njegovi prodajalni (op. p. majhna škatla na sredi pločnika). Kot vsaka ženska, ki je pustila najstniška leta sabo in jih nadomestila  z vrtoglavo naraščajočim navdušenjem nad otročki, se ustavim in ga pobaram, kaj neki prodaja. Mali poslovnež ponosno pove, da lahko izbiram med vročim peskom (nabranim na sosedovem vrtu in postavljenim na sonce) za 2 evra in listjem (nasmukanim z bližnje žive meje) za evro in pol.

Navdušenje nad malimi človečki pač še ni tako veliko kot nenavdušenje nad butastimi nakupi, zato sem z nasmehom hotela oditi, a mali kar ni nehal. Pa daj, kupi pesek. Kupi pesek!

Da se izmuznem stran, Dino poženem za navidezno mačko. In potem po čisto drugi strani nazaj, da se izogneva ponovnemu navalu kapitalizma.

A glej ga zlomka! Danes me mali spet čaka. Tokrat ne s peskom ali bivšo živo mejo, temveč s prazno vrečko. Ki jo, neverjetno, lahko kupim za samo en evro!? Say whaat?! Ker vedno podvomim v tako dobre ponudbe (komu se pa danes še splača tako poceni prodajati rabljene pvc vrečke), se tudi tokrat vzdržim in grem naprej praznih rok.

Mali pa do smetnjaka in mu da vrečko zastonj.

Pa je šel en evro v franže.

M*

Timing is everything.

(I promise to sing to you when all the music dies.)

Birdy. People Help The People.

Če bo vsak vsaj malo sledil njenim besedam, bomo potolažili marsikatero osamljeno srce, zakrpali marsikatero rano in obrisali marsikatero solzo. In se skupaj zbudili v boljši jutri.



Lahkonoč. *

5 km

Slovesno izjavljam, da sem jaz, Urš(k)a Čehovin, danes pretekla 5 (pet!) kilometrov. Z le enim tako kratkim postankom, da skorajda lahko rečem brez ustavljanja.

Brez heca!



Vsi, ki kolikor toliko poznate moja dosedanja športna udejstvovanja, bi, roko na srce,  morali biti zdaj presunjeni. In najprej malo nejeverni. Potem pa radostni.

Super girl. V petkah.

Poznate občutek, ko v enem dnevu naredite ogromno stvari (sploh takih, ki se jim najprej par dni izogibate) in se potem na koncu dneva počutite odlično? Stvari sploh ne rabijo biti kategorije Rešil-sem-človeštvo, dovolj je, da so vam par dni visele na glavo in vas težile. In zato se počutite toliko bolje, ko se jih rešite.

Danes se je tak dan nasmehnil meni.

Najprej sem v službi rešila vse zoprne vloge za subvencijo, ki so se mi nabirale na kupu, ki bi moral stati bližje rezalniku papirja, vmes zlektorirala del diplomske naloge, opravila par nakupov, sodelovala pri planiranju nove sezone našega zbora in pomagala reševati ljubezenske težave.

In vse to v petkah.

Prav neverjetno je, kolikokrat se lahko zaljubiš v enega človeka.

Prav neverjetno je, kolikokrat se lahko zaljubiš v enega človeka. Prvič le v smejalne jamice na licih. Drugič v njegov trden prijem čez tvoj pas med plesom. Potem tretjič v to, kako mu paše modra srajca z zavihanimi rokavi.

In potem v način vožnje, v njegovo francoščino, v čevlje, v podoknico ... Vedno znova in znova neka nova malenkost, ki je pri drugih niti ne opaziš, v njegovem primeru pa poskrbi, da se med hojo po ulici sama pri sebi butasto nasmihaš.

In zato ti ni problem (ok, bodimo pošteni - ni tako velik problem ... raje: ti ni prevelik problem) preživeti maljon ur na skypu. In se neskončno veseliti obiskov iz tujine.


Sploh takih, do katerih te loči le še par určk.

Dragi moji, lahkonoč. Jaz se grem ljupčkat. Ha!

Priporočam v branje.

Zlasti takrat, ko se vam zdi, da je dobrota ena izmed izumirajočih vrst na našem planetu.

(klik)

Damn you Ninja cutting onions beside me!

Maja Vidmar. Srce.

Srce na moji strani
prede in tudi srce
na tvoji strani prede.
Nihče ne more ostati
resen, ko zasliši srce,
da prede, še posebno
ne ti, ki želiš ležati

na moji strani.

Mogoče naju bo pobralo
od srečnega smeha,
mogoče naju bodo našli
popolnoma mrtva,

a popolnoma zdrava,
ker nič ni bolj
zdravega od srca,
ki prede.

Zakaj pišem blog?

Ker predstavlja vse tisto, kar počasi bledi v prehitrem tempu življenja - umirjenost ustvarjanja, svobodo misli in intimo doživljanja. Ker ujame moje misli in jih zapiše v večnost. In jih kot papirnata letala pošilja med ljudi ...

.. in mi s tem daje (naiven) občutek, da lahko spremenim svet.

foto: Favim

Kjut!

Oh, pišeki mali. :)

True story.

(hvala, http://favim.com)

Supermož.

V soboto sem spoznala najbolj kul voznika avtobusa. S svojo enico me je peljal iz Šentvida v mesto in mi povrnil vero v voznike avtobusov.

Skoraj dve leti namreč že izvajam poskus, s katerim bi omehčala voznike avtobusov. Vsakič jih prijazno pozdravim in glede na rezultate empiričnega dela naloge lahko potrdim, da le malokrat dobim odgovor. Tudi ta majhen procent se še zmanjša, če iščem prijazne odzdrave.

Ta super možakar pa je vsakemu vstopajočemu potniku zaželel dober dan in se mu nasmehnil. In čudež se je zgodil pred mojimi očmi. Sprva nakremženi in zdolgočaseni obrazi potnikov so oživeli in zasijali v nasmehu, ko so pozitivno energijo nosili po dolžini avtobusa.

Po nekajminutnem opazovanju sem odšla do voznika in mu rekla: "Hvala za to, kar delate. Res ste super in mislim, da je prav, da vam to nekdo pove."

In voznik se mi je nasmehnil in dejal: "Hvala, očitno se še niste peljali z mano. Vedno pozdravljam vse potnike, ne glede na starost, spol ali namrgodenost. Je treba spoštovati vse ljudi in uživati v tem, kar počneš v življenju."

In sem šla srečna dol z avtobusa. Voznik mi je še potrobil in odpeljal naprej.

Supermož, poklon!

Razcepljenost.

Tokrat ne las, temveč mene. Naslednja tri leta se bo moje telo večino časa sprehajalo po Ljubljani, srce pa bo letelo nad Ženevo. Občasno bo šlo tudi telo na obisk v Švico, ker telesu pač lahko ukažem, kam naj gre. Srce pa je bolj neposlušno in hodi po svetu po svoji volji in imam ga na sumu, da od danes naprej živi na začasnem naslovu.

Ivan Minatti. Nekoga moraš imeti rad.

Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
ker drevesa in trave vedo za samoto
- kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
- če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
- koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled -
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,

kadar umolknejo ljudje.

Poklon in hvala! Počivaj v miru.

Money cannot be eaten.

Only after the last tree has been cut down.
Only after the last river has been poisoned.
Only after the last fish has been caught.
Only then will you find that money cannot be eaten.

(Cree Indian Prophecy)

Zahvala. :)

Sposojeno pri Waves of Gratitude.