Zakaj pišem blog?

Ker predstavlja vse tisto, kar počasi bledi v prehitrem tempu življenja - umirjenost ustvarjanja, svobodo misli in intimo doživljanja. Ker ujame moje misli in jih zapiše v večnost. In jih kot papirnata letala pošilja med ljudi ...

.. in mi s tem daje (naiven) občutek, da lahko spremenim svet.

foto: Favim

Kjut!

Oh, pišeki mali. :)

True story.

(hvala, http://favim.com)

Supermož.

V soboto sem spoznala najbolj kul voznika avtobusa. S svojo enico me je peljal iz Šentvida v mesto in mi povrnil vero v voznike avtobusov.

Skoraj dve leti namreč že izvajam poskus, s katerim bi omehčala voznike avtobusov. Vsakič jih prijazno pozdravim in glede na rezultate empiričnega dela naloge lahko potrdim, da le malokrat dobim odgovor. Tudi ta majhen procent se še zmanjša, če iščem prijazne odzdrave.

Ta super možakar pa je vsakemu vstopajočemu potniku zaželel dober dan in se mu nasmehnil. In čudež se je zgodil pred mojimi očmi. Sprva nakremženi in zdolgočaseni obrazi potnikov so oživeli in zasijali v nasmehu, ko so pozitivno energijo nosili po dolžini avtobusa.

Po nekajminutnem opazovanju sem odšla do voznika in mu rekla: "Hvala za to, kar delate. Res ste super in mislim, da je prav, da vam to nekdo pove."

In voznik se mi je nasmehnil in dejal: "Hvala, očitno se še niste peljali z mano. Vedno pozdravljam vse potnike, ne glede na starost, spol ali namrgodenost. Je treba spoštovati vse ljudi in uživati v tem, kar počneš v življenju."

In sem šla srečna dol z avtobusa. Voznik mi je še potrobil in odpeljal naprej.

Supermož, poklon!

Razcepljenost.

Tokrat ne las, temveč mene. Naslednja tri leta se bo moje telo večino časa sprehajalo po Ljubljani, srce pa bo letelo nad Ženevo. Občasno bo šlo tudi telo na obisk v Švico, ker telesu pač lahko ukažem, kam naj gre. Srce pa je bolj neposlušno in hodi po svetu po svoji volji in imam ga na sumu, da od danes naprej živi na začasnem naslovu.

Ivan Minatti. Nekoga moraš imeti rad.

Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
ker drevesa in trave vedo za samoto
- kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
- če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
- koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled -
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,

kadar umolknejo ljudje.

Poklon in hvala! Počivaj v miru.

Money cannot be eaten.

Only after the last tree has been cut down.
Only after the last river has been poisoned.
Only after the last fish has been caught.
Only then will you find that money cannot be eaten.

(Cree Indian Prophecy)

Zahvala. :)

Sposojeno pri Waves of Gratitude.

Sveče.

Bliža se praznik sveč, praznik luči. Praznik, ko se spomnimo tistih, ki so nas začasno zapustili, praznik, ko se imamo za par procentov bolj radi, in praznik, ko nas vsaj za nekaj časa napolni mir. (Seveda ni prav, da je tako le na ta dan - ampak bolje to kot nič, a ne?)

Skratka ... moja dva predloga za letošnji praznik sta si sicer rahlo kontradiktorna, a vsak zase šteje:
1. Enough said.
2. Vsak leto si na pokopališču vzamem 15 minut časa, se sprehodim med grobovi ter poiščem grob, na katerem ni sveče. In jo prižgem. Z željo, da nihče ne bi bil osamljen. Na pokopališču in izven njega.

Ni veliko, a že namen šteje.

Broškarna!

Odpirava vrata na stežaj. :)

http://www.facebook.com/home.php?ref=logo#!/pages/Bro%C5%A1karna/164700146952987

Pravljice so!

Pravljice so

Mnogi trdijo, da pravljic ni več.
To ni res.
Pravljice so čudeži drobnih doživetij.
Pravljice so sanje sredi belega dne.
Pravljice so potovanja v skrivne dežele preteklosti.
Pravljice so sončni žarki otroštva.
Pravljice so male skrivnosti malih ljudi.
Pravljice so fantastični drobci čudovitih slik življenja.

Pravljice sva jaz in ti.

(Franjo Frančič)

P.s. Slika sposojena od tule.

Knjigobežnice.

Temu rečem jaz totalno Dobra ideja. In upam, da bo veliko ljudi enakega mnenja. Poglejmo racionalno:
1. Knjige (in CD-ji in DVD-ji) so zakon. Tega sploh ne rabim argumentirat.
2. Tekmovanja in igre so sploh zakon. Kdo ne začuti vznemirjenja, ko prebere besede: Pravila igre. Ah! :D
3. Facebook je malo manj zakon, a mu zaradi pomembne PR vloge pogledamo skozi prste. (Koga slepim, sama mu za vsako malenkost pogledam skozi prste ... tudi če ni prstov.)
4. Te točke ni, a je nujno potrebna za simetričen izgled.

Torej, današnja naloga: klik. :D

Dan brez avtomobila ...

... je zakon! :D S svojim rdečim divjakom sem brzela kar po sredini Slovenske ceste, avtobusi so se ponižno umaknili na stranske trase in svoboda je pela pesem zmage.


P.s. Škoda sicer, ker marsikdo ne razume pomena besedne zveze "Dan BREZ avtomobila" - in ne, to ni dan tistih, ki nimamo svojega avta.

Legvan.

Ker je enostavno vedno smešno. (Celo moji feministični duši navkljub.)

Srečna.

Poznate tisti občutek, ko se ne dogaja nič posebnega ... a ste vseeno popolnoma srečni? Trenutek, ki mu ne bi ničesar spremenili, ničesar dodali? Ki je enostavno popoln.

Nekaj takega se je pretakalo po mojih žilah, ko sem s puncami stala na koru in ljubezni na čast improvizirala na Adoro te devote. Sreča. Zavedanje, da sem obkrožena s fantastičnimi ljudmi, da delam nekaj, kar mi je všeč in kar me resnično osrečuje. In ob vsem tem so se kot milni mehurčki pojavljali alikvoti, ki so množili te občutke in jih spuščali v svet, da bi z občutkom sreče napolnili še ostale.

Kajti sreča je res preprosta in se skriva v majhnih stvareh. Le zavedati se moramo tega.

Punce, rada vas mam. :)

Sposojena misel 3.

"Pripovedovanje sodobnikov se bo spremenilo v sago in saga bo postala legenda; oblika se lahko menja, zgodba pa bo živela naprej v ljudskih ustih, dokler bo kaj moških in žensk, ki so pripravljeni na boj za resnico in svobodo in ki se zavedajo, da ni večjega greha kakor pasivno se ukloniti zatiralcu in stopiti k trinogu v službo zaradi lastnega dobička."

(Per Hansson. Čeprav nam vzamejo življenje.)

Nasvet.

V kolikor boste imeli v prihodnjih dneh preveč časa in se vam bo zaluštalo kina in boste pregledali ponudbo v Koloseju in se iz neznanega razloga odločili, da se vam zdi film Huda učiteljica vreden ogleda (Trailer resnici na ljubo ne zgleda za odstrel, temveč obetajoče. Žal.) ... se na mestu ustavite in si prisolite zaušnico. Nato se usedite nazaj in si namesto kina raje privoščite 3 dele kakšne dobre nadaljevanke (priporočam Scrubs, Friends, How I met your mother). Verjemite mi, za vaše dobro.

(Razen ... če se hočete večino filma spraševati, zakaj se zgodba kar ne-in-ne razvije, zakaj glavni lik osebnostno ves čas stagnira, zakaj so vse (povprečne) fore uporabljene že v trailerju, zakaj režiser ne ve, kaj je to katarza, in zakaj niso stoli bolj udobni in primerni za spanje.)

I'm just saying.

Sposojena misel 2.

If you are very lucky, you’re allowed to be in certain places during just the right season of your life: by the sea for the summer when you’re seven or eight and full of the absolute need to swim until dark and exhaustion close their hands together, cupping you in between.

(Johnatan Carroll, Bones of the Moon)

Sposojena misel.

"Zdaj, ko je prepozno, ji je tako jasno: zgodba je oblika telepatije. S pisanjem simbolov ob strani lahko pošlješ misli in čustva iz svoje glave v bralčevo. Čaroben proces, pa tako vsakdanji, da se mu nihče ne čudi. Prebereš stavek in ga razumeš, to je eno in isto, kot če upogneš prst, nič ni med njima. Ni premora, v katerem bi pojasnjeval simbole. Prebereš besedo grad in ga že vidiš, v daljavi, poletni gozd pred njim, modrikast, mehek zrak, dim se vzdiguje iz kovačeve peči, tlakovana cesta se vije v zeleno senco ..."

(Ian McEwan.: Pokora.)

"Don't forget me", I begged.