Grumpy cat

Ni da ni, tale mačka je špica.

Sposojena misel

Rada zapisujem svoje misli, a prav tako rada si sposojam tuje.  Sposodim si tiste, ki se me dotaknejo, ki prikličejo spomin na osebo ali dogodek, ki so resnične. Tiste, ki govorijo srcu.

Današnja misel je sposojena dvakrat. V prvi vrsti od mojega dragega Ferija Lainščka, v drugi pa od Maje, ki piše super blog (ki se vam ga splača ščekirat).

Ker ljubezen ni kri, ki odteče, ampak je človeško hotenje,

ki ostane tudi še potem, ko so kosti že prah.

 (Feri Lainšček. Ločil bom peno od valov)

Ker je res.

1:22

(Every atom of my heart is missing you.)

 

Človek besed

Priznam, sem človek besed.

Naj razložim, da ne bo nesporazumov. Ne gre se za to, da bi veliko govorila in nič ne naredila (čeprav kdaj tudi), temveč za to, da me besede fascinirajo. Pa naj bo to v knjigah, pesmih ali kje drugje. Vedno iščem dele besedila, ki izstopajo. Ki so nekaj več. Ali ki se me enostavno dotaknejo. Ravno zato vsake toliko objavljam Sposojene misli.

In ja, zlasti so mi všeč tiste besede, ki rišejo srečo, hrepenenje, ljubezen, dvojino. Po drugi strani pa se me zelo dotaknejo tiste besede, ki izvirajo iz žalosti, pogrešanja, obžalovanja. Verjetno zato, ker so bile (in verjetno spet kdaj bojo) del mene. In verjamem, da so mi ravno zato tiste tažalostne pesmi tako všeč. Zaradi besed, ki rišejo.

Pripenjam genialnost od skupine Keane s še bolj genialnim besedilom.

I wish that I could be your journey's end
But you are only passing through, yeah.
It's not for me to try to steer your way,
I wish you well in all you do.
 ♥

Dolphinitely

Ena morska, ker grem na morje.  

“He: "Whale you be my valentine?" She: "Dolphinitely."

                                                                                                                                                    (Adam Young)

Vaje v objemu

Danes sva z L. sedeli pod zvezdami in se navduševali nad filmom Vaje v objemu. Tako je, začel se je letošnji Film pod zvezdami in začel se je vrhunsko. Metod Pevec je ustvaril odlično zadevco, ki mi vrača upanje v slovenski film. Poklon!

It takes two to tango ali Pred začetkom filma je v ozadju lebdel tango.

 Prizorišče pod zvezdami.

In še zastonj sladoled. Nidani.

 (Tango je žalostna misel, ki se pleše.)

Perpetuum Jazzile

Moj Perpetuum ima nov videospot. Tokrat nekaj domačega. 

Enđoj.

:)

Danes je bilo nebo nad Ljubljano

skoraj tako popolno kot sladoled z okusom muffina v Cacaotu. Morate poskusiti, častna skavtska.

A&D

Odkar je moje bodoče stanovanjce dobilo realno podobo, se pogosto zalotim, da sanjarim o kosih pohištva in majhnih detajlih, ki stanovanje spremenijo v dom, da me noge kar same pripeljejo do trgovin z dodatki za dom (pa kako fajne so te trgovine, jojmene!) in da med obiski pri prijateljih velik procent pozornosti namenim opazovanju njihovih gnezdec.
In tako sem danes zvečer sedela na novi verandici pri A&D in se znova navduševala nad preprostostjo in očarljivostjo te njune najnovejše pridobitve. Majhen prostorček sta odlično izkoristila, nanj postavila mizico in par stolčkov, tisto pomembno čarovnijo pa dodajo majhne bele  lanternice. (No, tudi dobrote, ki so na mizi, imajo nekaj čarobnega v sebi, a so bolj minljive narave.) Večina predmetov je pred njuno verando živela v Ikei in ne dvomim sploh, da bo to prvi mesec mojega bivanja v Švici moj drugi dom.

foto: A.

P.s. A ni fletn, no? :)

Časovni stroj

Za sprehod v davno leto 2008 si ob ogledu spodnje fotografije poslušaje tale komad. Fantje, bilo mi je v čast (hint: od 1.30 naprej).

Neskončnost rdečega semaforja.

Poznate občutek, ko na semaforju srečate osebo in veste, da jo od nekje poznate, zato se ji nasmehnete in jo pozdravite, oseba vam seveda vrne pozdrav, nato pa nastopi mučna tišina, ker nihče ne ve, kaj bi rekel? Rdeča luč pa kar sveti, kot da ni jutra. Med čakanjem se v smeri, nasprotni vašemu "znancu", skoraj vedno pojavi nekaj strašno zanimivega, nekaj, kar zahteva vso vašo pozornost, za večjo prepričljivost celo stopite na prste in stegnete vrat, da bi bolje videli tisto nekaj, vaš nesojeni Fb prijatelj (če bi namreč bil vaš Fb prijatelj, bi seveda vedeli, kam paše in kaj je jedel včeraj za kosilo) pa z enako vnemi bulji v drugo stran? Na koncu oba odreši zelena luč (Verde que te quiero verde.), a vi si morate pred prečkanjem seveda še enkrat zavezati že zavezane vezalke, znancu pa se silno mudi in mora žal oditi. Pa tako zelo ste si želeli z njim izmenjati še par besed.

Ljubljena.

Ljubljana je ljubljena. Vsaj kar se mene tiče. Ljubim njene lahkotne poletne večere in čarobne decembrske noči, njeno majhnost in priročnost, njen Tivoli in njeno Čopovo. Všeč so mi ulice starega dela, njen čuvaj Ljubljanski grad s poletnim kinom in park Zvezda z novoletnimi lampijoni. Všeč so mi njene barve in njeni zvoki. Enemu izmed njih lahko prisluhnete na spodnjem ne preveč odličnem posnetku. A boljše slab posnetek kot noben posnetek. :)

Res je, punca, pogrešala te bom. *

Popolnoma zmečkan kruh z marmelado

Ok, stvar je taka. Čez teden dni greva z L. na morje. In morja ni brez dobrih knjig. Skratka, če ima kdo knjigo, ki ustreza spodnjemu opisu, mu bom zelo hvaležna, če jo napiše v komentar.

(tale genialnost je visela v izložbi ene izmed knjigarn stare Ljubljane)

Doktorska disertacija

Se dobita dve dekleti gospe na sladoledu v centru glavnega mesta in po uvodnih besedah kaj hitro prešaltata na nikoli izpeto temo - moški spol. Padeta v dolgo in intenzivno analizo dejanj in besed določenega osebka ali več njih ter poskušata razbrati signale in simbole, ki naj bi jih on oddajal.

Vmesna fotouganka: Katera izmed gospa je več govorila in katera manj ali Katera je zmazala dve kepici sladoleda in kateri se je sladoled spremenil v župo?

Kajti dejstvo je, da ženske rade analiziramo. Najraje moške, ki so nam všeč. Naša analiza se ne konča pri vprašanju, ali smo mu všeč ali ne, temveč se razleze v doktorsko disertacijo o tem, kaj pomeni posamezna beseda v njegovem sporočilu na kateremkoli družabnem omrežju, o tem, kakšen podton je hotel dodati s smajlijem, ki kaže jezik, in ali je bil objem prijateljski, nekaj vmes ali obljublja zaročni prstan.
Na podlagi analize potem v glavi zastavimo natančen potek nadaljnjega dogajanja, ki je seveda v skladu z našimi željami, a se z vrtoglavo naglico spreminja z novimi pomeni mežikajočih smajlijev in tipičnomoškim neupoštevanjem tega našega vnaprej namišljenega plana.
Krog se sklene, ko vse skupaj zopet predebatiramo na sladoledu s kolegico, kjer zasnujemo nov bojni plan. Zato vam polagam na srce, dragi moški, zavedajte se, da bo zaljubljena ženska v vaših dejanjih lahko razbrala sumljivo različne in popolnoma izključujoče se pomene, da ima posamezen smajli lahko maljon različnih podtonov in da dekletu ni vseeno, ali se od nje posloviš z besedami "Lahko noč, lepo spi!" ali z besedami "Se vidmo!".
Tako je, rade kompliciramo analiziramo, a na koncu nas imate kljub temu, ali pa ravno zato, tako zelo radi. Me pa vas.  

Ej, ne ti men gospa?!

Danes sem se čisto nedolžno sprehajala po cesti, ko vidim mladega očeta, ki poskuša svojega sinčka posesti na varno v otroški sedež, mali pa vztrajno teži, da hoče sedeti spredaj. Bila sta tako simpatična, da sem se jima seveda morala nasmehniti, nakar slišim očeta, ki reče malemu: "Lepo se obnašaj, kaj si bo pa gospa mislila!"
Priznam, skoraj sem se spotaknila ob svoj lasten ego. Gospa?! Ne ti men GOSPA?! Na žalost v radiju 30 metrov ni bilo nobene gospe, še osebka ženskega spola ne, da bi se lahko pretvarjala, da ni mislil mene. In takrat me je zadelo. Čeprav se sama sebi zdim še krepko premlada za gospo in čeprav so mi še vedno neznansko smešne fore v stilu Reč lopata! Lopata. Tvoja rit je kosmata., ki drugim osebam podobne starosti preverjeno niso tako zelo smešne, ne morem zanikati, da počasi res prehajam v gosposka leta.
Ta zavest se počasi priplazi vate, ko ugotoviš, da so se gugalnice sumljivo zmanjšale, če pa svoje sedalo nekako vendarle uspeš spraviti na njih, začnejo škripati tako srceparajoče, da jih po hitrem postopku zapustiš z izgovorom, da naj jih nekdo že enkrat namaže z oljem, ker to ni več za nikamor. In ja, riti ti ne povečajo le kilogrami, tudi leta naredijo svoje.
Če slučajno spregledaš te opozorilne znake, te za vogalom čakajo še različne ankete, kjer moraš odkljukati svojo starost, ki je kar naenkrat iz skupine mladih (18-25 let) preskočila v skupino malomanjmladih (26-45 let), notranja ura ti že ob 11h zvečer sporoča, da je počasi čas za spanje, da ne omenjam naraščajočega nerazumevanja za najstniške ekscese v javnosti.

Ko sem bila stara 14 let, sem osebe, ki so bile stare 27 let, kategorizirala v skupino "napol odcvetelih". Danes jih nas kategoriziram v skupino "cvetočih", nešečisto odraslih oseb, ki se bodo morale počasi sprijazniti, da častečeinničnereče in da izraz gospa ni več žaljivka.

Stvari, ki jih ne razumem. Help?

Že nekaj časa nazaj me je Gorupova dečva določila za eno izmed dveh naslednjih nosilk štafete, tokrat gre za objavo o stvareh, ki so ti všeč oz. ne. In kdaj je boljši čas za štafetne objave kot sredi Egotripa, ko ti na trenutke zmanjkuje idej za pisanje. It's a win-win situation.

Osnovno pravilo pravi: napišeš pet stvari (ne konkretnih oseb ali živali), ki jih imaš rad, in pet, ki jih ne maraš, vsaka od teh petih stvari pa mora biti besedna zveza s kratkim opisom. Nato v stvar vključiš dva blogerja. Ker lahko, bom pravila rahlo spremenila v Napiši pet stvari, ki jih imaš rad, in pet, ki jih ne razumeš. Zadnjih ne bom niti argumentirala, ker so mi enostavno preveč nerazumljive, če jih kdo drug razume, je nadvse vabljen, da jih razjasni v komentarjih. Hvala. In ne bom predala štafete, pa brez zamere. :)

Rada imam:

• branje klišejskih romantičnih romanov na morju (ker dobro vedno zmaga in ker so mi NSK2 (Novejša slovenska književnost 2) in vsi pesimistični slovenski romani, ki pašejo zraven, za vedno uničili željo po branju česarkoli nelahkotnega na plaži),
• pogovori preko Skypa (ker manjšajo razdaljo in mirijo srce),
• razmišljanje o opremljanju najinega brloga (ker je razmišljanje manj stresno kot dejansko nakupovanje in ker precej manj stane),
• nasmehe naključnih ljudi na avtobusu (ker te zbližajo, pa čeprav le za tisto sekundo)
  in
• tople poletne večere na morju (ker s svojim vonjem in tisočerimi zvoki čarajo občutek sreče).

Ne razumem:

• filmskega obmetavanja s hrano (Resno, naj mi nekdo razloži smisel tega početja?),
• deklet, ki pozimi nosijo bunde, ki se končajo nad ledvicami,
• ljudi, ki se usedejo na zunanji sedež dvojnih sedežev na avtobusu,
• moških, ki žvižgajo za ženskami, in
• ljudi, ki svojega psa prodajo na Bolhi, da si lahko kupijo novega.

A drawing of a cat.

Ker danes res ni dan za pisanje.

DIY

Neskončno rada pregledujem različne do-it-yourself (DYI) objave na internetu. Nekatere potem tudi sama preizkusim, večine žal ne, nekatere pa metamorforiziram in iz njih nastane nekaj čisto tretjega. A bistveno je ustvarjanje. V mislih ali zares.
In tako danes objavljam svoj prvi DYI, ki je preveč preprost, metodo pa lahko uporabite na različnih materialih.

Pa začnimo. :)

Potrebuješ:

• telefon (sploh je fino, če je zadnja stran rahlo obdrgnjena in potrebna preobrazbe),
• škarje in
• washi tape.

 
(Ravno danes so po pošti prispeli moji prvi trije kolutki teh norih papirnatih selotejpkov, ki so mi ukradli srce že kar nekaj časa nazaj, a jih do zdaj nisem prisluhnila. Bomba so, res.)

 Odstrani pokrov mobitela na zadnji strani.

 
Odstriži tako dolžino selotejpka, kot jo potrebuješ, potem pa jo prilepi na pokrov.

Nadaljuj do višine, kot jo želiš, sama sem polepila celotno zadnjo stran. Paziti moraš le, da držiš lepe linije in paziš na nadaljevanje vzorčka. Skratka, kot rečeno, res je izi pizi.

Veselo preobrazbo starih stvari vam želim. :)

Imava ga!

Ena bolj zoprnih stvari, ki pridejo v paketu s selitvijo v Švico, je nedvomno iskanje stanovanja. Na trgu, kjer je povpraševanja precej več kot ponudbe, kjer cene segajo v višave in kjer nikoli ne veš, po katerem kriteriju bodo tokrat izbrali novega najemnika, je vse skupaj podobno igri, ki nima vnaprej določenih pravil. 

A po velikem številu izgubljenih živcev (če jih kdo najde, naj jih prosim pošlje nazaj), maljon opravljenih ogledov stanovanj in močnem stiskanju pesti ga končno imava. Najino prvo skupno stanovanjce.

Ikea, here we come! :D

All you knit is ♥.

Štrikanje je stvar po/zanosa. Začne se s zanosom, ki te žene, da osvojiš tehniko in uspeš naštrikati prvih 7 vrstic brez luknje. Prvotni zanos se nato prelevi v boj, saj te marsikdaj ima, da bi kar odnehal, in konča s solzo ponosa, ki se ti utrne ob prvem naštrikanem puloverju. In čeprav marsikdo uživa v zbadanju, da je štrikanje za stare mame, bom večno hvaležna Islandiji, da me je naučila te umetnosti starejših rodov.
Tam sem namreč začela in končala svojo prvo lopapeyso, ki sem jo poimenovala All you knit is love.

Sledil je pulover za bratov rojstni dan, ki je zahteval malo več spretnosti in potrpljenja, saj sem morala zgornji patent (zapiranje z gumbi) naresti na roke. Kar mi je vzelo skoraj pol toliko časa kot štrikanje.

V tem tednu se spuščam v tretje poglavje islandske pravljice. Pošiljka volne namreč čaka, da iz nje ščaram novo lopapeyso. Tokrat za rojstni dan drugega brata. :)

 ♥