Hand Trampoline tattoo

This would entertain has entertained me all day long.

borrowed from here

Stilska preobrazba

Naj vam zaupam skrivnost. Vrtni palčki ne živijo le na vrtovih.
Ah, kje pa! Velikokrat se odpravijo na potep, lahko le k sosedu na kavo, lahko pa jo urežejo na daljšo pot. Moji so se sprehodili kar do Islandije in na zahodnem delu tega lepega otoka pozirali ob rumenem svetilniku. Potem so mi poslali še razglednico, za vsak primer, če slučajno nisem opazila, da jih ni doma.

Verjetno so prevečkrat gledali Amelie.

P.s. Preobrazba je še v delu, pripombe in pohvale nadvse dobrodošle. In pa seveda predlogi, bring them on! :Dj
P.p.s. Luka, hvala. :)

Razglednica

Dragi vsi! Lepe pozdrave z morja, kjer imamo na obali dostopen wi-fi signal. Pogovori po skypu s takim razgledom, beat that!

P.s. Vem vsaj za eno osebo, ki bo navdušena nad to novico. Njeno ime se začne na L, konča na A, vmes sta pa še K in U. :)

Dopolnjeno je

Egotrip končan. En mesec konstantnega objavljanja je minil, lahko si oddahnete. Moram priznati, da je bila stvar kar naporna, sploh v dneh, ko se ti sanja ne, o čem bi pisal. Po drugi strani pa se je Egotrip izkazal za super zadevco (in jo priporočam vsem blogerjem, ki si upate, ha!), vsekakor ti razpre oči, te opozori na barvitost življenja in spodbudi besede. (In ti rahlo napumpa ego, ko vidiš, da te nekaj ljudi pa le bere.)

Sicer pa ... ne se prehitro veseliti, moj blog še ni rekel zadnje besede.

Na branje!

Shit happens

Dragi moji, shit happens. Dobesedno.
Od ptiča.
Med tekom.
Direkt na glavo.

Moja teta pravi, da naj bi ti to prineslo dobitek na loteriji. Nekaj bo sigurno na tem, saj tudi vsem poznan grški pregovor pravi:

Κόρακας κοράκου μάτι δε βγάζει.

Prosti prevod se glasi: Če ptiček na glavo spusti ti darilo, na lotu te čaka denarja obilo.

Juj, bo cingljalo!

P.s. Denar gor, denar dol, tale post pišem s sveže opranimi lasmi.

Moški s starostjo postaja šarmanten

(opozorilo: Post je rahlo stereotipno obarvan.) 

Teden, preživet na morju, ti da marsikaj. Najprej spočite misli, zagorelo polt in blažen nasmeh na usta, potem pa še zanimive teorije, ki jih odkriješ, ker imaš preveč časa za razmišljanje.

Tako nehote opaziš par, ki je prišel na dopust s svojimi otroki, katerih starost nakazuje, da sta poročena že več kot deset let. Par ustreza stereotipni predstavi, on je rahlo plešast, pivski trebušček je že nakazan, njej se poznajo porodi in dvojna služba (dopoldne v pisarni, popoldne za štedilnikom).  Standard. Potem pa se od nekod prihuli zlobna misel in mi na uho zaštepeta: »Očitno je bila gospa nekoč res lepotica, a kaj, ko se je v zadnjih par letih opazno zapustila ...« Moj feminizem seveda takoj useka nazaj: »Seveda, ker je ženska, mora biti vedno urejena, moški pa lahko hodi naokoli kot model iz reklame za hujšanje, ki prikazuje stanje pred spremembo, pa to nikogar ne moti! Phe!« 

 sposojeno tule

In ta kratek pogovor v moji glavi sproži zanimivo razmišljanje o dvojnih pogledih. Za ženski spol namreč veljajo zanimivo strožja pravila. Že v zibelko nam je položeno, da smo lepši spol, ki se zna urediti. Tako za izgled porabimo dolge ure, ki jih zapolnimo s puljenjem, voskanjem, barvanjem, lakiranjem, britjem, ličenjem, blablabla. Rezultat je ponavadi dober, moški pade, načrt je uspel.  Potem srečni izbranec zaprosi, dekle privoli in iz ljubezni zraste par otrok. Ženska kar naenkrat nima več štirih dodatnih ur, ki bi jih porabila za urejanje zunanje podobe, saj je morala peljati sina na nogomet, hčerko na balet, iti na govorilne ure za drugo hčerko in zabavati najmlajšega. Zraven skuhati kosilo in zlikati goro srajc za moža. Namesto urejanja tako obleče nekaj udobnega in spakira za celo družino prtljago za na morje.

Pri moškemu spolu je drugače. Moški se ne rabi rihtat, obleče kavbojke, kul majico, doda teniske in sončna očala in Bum! Ženska pade, načrt je uspel. Moški zaprosi, srečna izbranka privoli in iz ljubezni zraste par otrok. Ker moški že prej ni potreboval dodatnega časa za urejanje, se zanj ne spremeni veliko. Še naprej lahko ohranja  svoj ležeren stil oblačenja, ki ga nadgradi s srajcami, ki jih je zlikala žena.

V tem je namreč težava, ljudje se staramo, a ne vsi enako. Moški s starostjo postaja šarmanten, za svoj zunanje izgled porabi enako časa, torej nič, a kljub temu se njegova »cena« viša. Ženski, po drugi strani, cena pada. Svoj vrhunec lepote je doživela nekje med svojim dvajsetim in štiridesetim letom, odvisno od stila življenja in števila rojstev, potem pa preobremenjenost, skrb za družino in pomanjkanje časa zase naredijo svoje. Priznam, da smo za situacijo delno odgovorne tudi same. Ženska ženski je že po naravi najhujša sodnica, pa tudi same si ravno ne prizanašamo, od začetka navajamo moške na perfekcijo, potem pa se pritožujemo, ker jih moti pomanjkanje le-te.  Poleg nas velik del krivde nosijo še mediji, pa filmi in revije, da ne omenjam modne industrije. Sama izhoda iz začaranega kroga dvojnih pravil nisem našla, če ga kdo ima, naj ga deli z mano. Jaz grem skočit v morje. Na glavo!

Odraščanje skozi barve

Ko je dekletce štelo 5 pomladi, se je najraje oblačilo v odtenke rožic, sladkorne pene in govorečih ponijev. Ni je bilo barve, ki bi se lahko kosala z Roza barvo. Ko pa je dekletce preraslo punčke absurdno »popolnih« oblik, je Roza izgubila moč nad njo in dekletove barve so si nadele odtenke dreves, neba in noči. Z njimi je prišlo obdobje uporništva, nesmrtnih srednješolskih zaljubljenosti ter nasprotovanja ustaljenim normam. Večji kot je bil upor, temnejše so bile barve. Roza je bila potlačena v podzavest, kjer je mirno čakala, da je dekle naštelo 22 pomladi in se prenehalo sprenevedati, da obstaja. Takrat je ponosno stopila ob bok preostalim barvam stvarstva in z njimi odela dekle v mavrico. Od elegantne črne, preko svobodne zelene in neskončne modre, zaljubljene rdeče in zasanjane roza do sončne rumene in nedolžne bele. Močne barve brez vzorcev in brez mešanja so simbolizirale mladost, prvinskost, zanos.

In potem so prišli. Kristalčki in bleščice ter zlati in srebrni odtenki in spremenili dekle v žensko. Umirili so intenzivne barve, jim dodali pastele ter mladostni igrivosti nadeli zrelejše podtone.  In če so imele barve v njeni mladosti močan vpliv in izraz, je z zrelostjo prišlo spoznanje, da so barve le dodatek osebnosti in da barva še ne naredi človeka.