... sedim na balkonu ... zahajajoče sonce z zadnjimi žarki boža naravo ... veter nosi mimo vonj odhajajočega poletja in škrlatne obrise jeseni ... zrak je poln večnosti, a hkrati minljivosti ...
... svet je tako lep ...
... a zakaj človek v tako spokojnem in zadostnem trenutku vedno pogreša ... česar nima ... ?
četrtek, september 20, 2007
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
0 comments:
Objavite komentar