... na lepši strani? ...

na žalost bo moj prvi ne-več-uvodni post govoril o smrti ... temi se ne morem izogniti, saj sta v tem koncu tedna umrli dve mladi dekleti ... ena od njiju je bila moja sošolka v gimnaziji ...
smrt je stvar, ki močno vpliva na človeka, v njem budi vprašanja, ki si jih v tem prehitro-odvijajočem-se svetu ponavadi ne zastavlja ... budi v njem strah pred minljivostjo ... in koneckoncev ga prisili, da se zave, da ima rad življenje, da ima okoli sebe ljudi, ki jih ima rad in da mora uživati življenje, saj ga že jutri morda ne bo več ... pa vseeno ... vprašanje, ki me muči, se glasi: ali ne gre umrli pravzaprav na lepšo stran? ali ne bi bilo bolje, da bi bili veseli zanj? ... vsaj tako bi morali smrt sprejemati kristjani (kamor se prištevam tudi sama) ... s tega vidika se človek s trpečega sveta umakne v nebesa, kjer ni več bolečine, solza in zla ... zakaj je potemtakem smrt tako težko sprejeti?
verjetno je vzrok v tem, da ne jokamo, ker bi se nam smilili umrli, v obup nas spravlja misel, da so nas pustili na tem svetu in odšli ... ker jih ne bomo več videli, objeli, se zafrkavali iz njih in z njimi ...
odvisno seveda tudi od tega na kakšen način je smrt odpeljala drago nam osebo ... nesreče so ena izmed najbolj groznih stvari, saj vzamejo življenje nekomu, ki si tega ne želi ... nekomu, ki se veseli življenja ... za sabo pustijo praznino, ki jo je nemogoče zapolniti ...
tudi samomor je grozna oblika smrti, a morda bolj za tiste, ki ostanejo ... ker se stalno sprašujejo ali bi bilo kaj drugače, če bi se več pogovarjali s to osebo, bi ji lahko pomagali, praprečili zadnji korak ... za samega storilca pa je verjetno olajšanje, saj se zanj odločijo tisti, ki ne vidijo izhoda ...

zanima me, ali bi bilo drugače, če bi si dva dni nazaj vzela več časa za pogovor, namenila kakšen nasmeh več, rekla pravo besedo ...

k. pazi nase kjerkoli si

... za vedno ujeta v mislih tistih, ki se te spominjamo ...