ah, ta slava

naš koncert (Perpetuum jazzile in Mansound; 18. september 2006, Cankarjev dom) je razprodan ... uf ... dober občutek ... kart je zmanjkalo en tedn preden se bo dogodek šele zgodil in vrste ljudi, ki so prišli prepozno, se iz dneva v dan večajo ... danes me je klical celo moj učitelj klavirja in me vprašal, če mu lahko zrihtam karto ...
aja, zaradi oddaje, ki smo jo posneli pri petru polesu, me ljudje že cel tedn sprašujejo, če pojem v zboru in da so me videli po televiziji ... ah, težko je življenje slavnih ...

ponosno sporočam, da sem končala sestavljanko, ki sem jo sestavljala celo poletje ... 94,5cm x 34,5cm ... huh ... na njej so zebre v teku in ogromno (preveč?) trave ... trave, ki si je čisto podobna ... trave, ki si je preveč podobna ... ogromno enakih koščkov zelene barve, ki jih lahko v pravi vrstni red postaviš le po naključju ... in seveda rabiš veliko časa in potrpežljivosti ... in pripravljen moraš biti na to, da si bodo ljudje mislili, da si čudak, brez kakršnekoli družbe in življenja in da je tvoj največji dosežek dneva da sestaviš 6 (namesto 5) koščkov ... a se splača ...
danes sem šla naročit okvir ... bo bele barve, lesen in nič spektakularnega ... (v enem izmed naslednjih postov bodo slike)
kot dodatek ... sestavljanko sem imela namen premazati s posebnim lepilom za sestavljanke ... v trgovini, kjer sem lepilo kupila, sam dobila zagotovilo, da je to super in oh in sploh najboljše za lepljenje puzzlov (kar je pravzaprav namen prodajalca .. prepričati nevednega kupca, da kupi nekaj v tvoji prodajalni ... po možnosti nekaj, kar ne gre dobro v prodajo ... še bolje nekaj, kar sploh ne gre ... in kar je po možnosti še prav zasoljeno drago ... ) ... nakar sem šla v trgovino, kjer naročiš okvirje ... tam so mi rekli, da NIKAR ne mazati z lepilom, bolje je sestavljanko po drugi strani prelepiti s posebnim selotejpom (katerega se kot po nakjučju kupi ravni pri njih) ... skratka, mislim, da se bom držala prvotnega načrta in jo premazala z lepilom (ki sem ga že kupila, zato je to logična posledica) ... in se pustila presenetiti, če je to res oh in sploh najboljše za lepljenje puzzlov ...

radiator vol.4

par slik našega radiatorja ...






pogled od strani ...

radiator vol. 3, peter vol. 2, kuhan rak vol.1

radiator končan!!! :D ... mislim, da izgleda kar fino ... slike pridejo najverjetneje v enem izmed naslednjih postov ... kar pri moji rednosti pisanja ne pomeni nujno nekaj, kar bi se nanašalo na BLIŽNJO prihodnost, ampak ... prihodnost pač ...

v petek, 1. septembra, sem uspešno opravila izpit Primerjalna verzologija pri prof. Novaku ... sam izpit ni bil težek, težava je bila v tem, da je bila v moji skupini (v kabinet grejo po 4 študenti naenkrat) neka punca, ki je začela na moje vprašanje kar sama odgovarjati ... kar mislim, da ni namen izpita ... da nekdo drug odgovarja namesto tebe namreč ... ampak morda se motim ...

sledilo je bilo snemanje oddaje s petrom polesom ... hm ... kljub moji navdušenosti nad petrom dva posta nazaj, nimam pravzaprav veliko za povedati ... o njem ... je faca, simpatičen ... kar se tiče mojih pričakovanj, nisem se seznanila z njim, se mi je pa približal na 0 metrov (!!!) ... sicer se me je dotaknil po nesreči, šteje pa vseeno ...
sama izkušnja s snemanjem se je začela že pri maski ... vsakega, ki nastopa na televiziji "obdela" namreč maskerka ... ker nas je bilo cca 30, je bila maska narejena bolj na hitro ... pravzaprav sploh ne bi bilo omembe vredno, če ne bi na masko čakala malo manj kot uro, spustila naprej vse fante (ker fantje "hitreje opravijo"), tekala vmes od ene maskerske sobe do druge (verjetno spet ni omembe vredno, da je bila ena v 2. kleti, druga pa v 3. nadstropju) in dobila od vsega tega očarljivo barvo kuhanega raka, ki jo je bilo težko prekriti celo s pudrom ...
snemanje je minilo kar hitro, je pa res, da je bilo kar utrudljivo snemati en komad večkrat (in pri tem nimam v mislih le npr. trikrat), se pri tem smejati, kot da snemaš prvič, da si srečen, ker lahko poješ in pri tem čim bolj zapeljivo koketirati s kamero ... seveda kot da nisi tega naredil že najmanj trikrat prej in kot da nisi komada že totalno naveličan (ker ti btw komad že od samega začetka ni najbolj pri srcu) ...
uf ... smo pa dobili 6 malih tort na koncu snemanja ... škoda, da nam zraven niso dali še pribora ... (?!)

dan sem zaključila z zabavo prijatelja, ki je dopolnil 20 let ... preživela sem lep večer ob dobri družbi, čevapčičih in bandidosu ...

oranžen radiator vol. 2

radiator mi počasi začenja najedati živce ... danes je bil na vrsti za barvanje še preostali del radiatorja - torej stranske in zgornja stranica ... prebarvati sem jih imela namen z belo ... s stranskimi ni bilo težav ... sledila je zgornja, nazobčana (!) stranica ... seveda jo je bilo potrebno najprej očistiti ... za kar sem porabila približno eno uro ... ja, eno uro ... in ko sem se spravila k barvanju, sem ugotovila, da je veliki čopič, katerega sem uporabljala za vse ostalo, tu neuporaben ... grrr ... ker je ta del radiatorja sestavljen iz zaporednih notri zakrivljenih poševnih krilc, se je barva nabirala na robovih teh krilc in se je enostavno ni dalo razmazati, da se ne bi več nabirala ... tudi ob uporabi najmanjšega čopiča, ki sem ga našla (in bil je RES majhen) ni bilo nič bolje ... zato sem nehala barvati in šla sestavljati sestavljanko ... in se zaradi zrahljanih živcev nisem učila (ja, vem, sami izgovori so me), zato me to nadvse prijetno opravilo čaka sedaj ...
p.s. ravnokar mi je oče prijazno povedal, da je zgornjo stranico prebarval on, da mu je vzela 5 minut dela in da se barva NI NIČ NABIRALA ... ?! ... grr ...

oranžen radiator in peter poles

hm ... peter poles ... uf ... sexi ... skratka, imam srečo, da ga bom spoznala ... no, priznam, verjetno ne ravno spoznala ... mogoče spregovorila par besed ... verjetno prej le pozdrav ... mogoče ga bom le videla na 5 metrov ... ali 6 ... tudi s sedmimi bi bila zadovoljna ... in se že zaradi tega počutila kot da bi osvojila Everest ... brez klinov in krampov in ostalega ... in v petkah (že samo to zadnje je v mojem primeru ogromno) ...
skratka, štos je v tem, da je naš zbor Perpetuum Jazzile povabljen v njegovo oddajo ... iz česar se da sklepati, da on sam najverjetneje prisoten ... in prisoten bo cele štiri (!) ure ... ali več, odvisno koliko nam bo uspelo zavleči snemanje ... jah ...

nadaljujemo uspešno prenovo (pomladitev?) nešega stanovanja ... na vrsti je radiator v veži ... ker je sama soba pobarvana rumeno, smo se odločili radiator pobarvati na oranžno, kasneje bom dodala še bele rožice ... zaenkrat je tradiator le prebarvan ... in izgleda ... drugače ... posebno ... hm ... oranžno ...

olajšanje duše ...

torej ... jutri grem na morje ... zato bom pisala tako pogosto kot ... ce ne grem ... torej, skoraj nikoli ... hm ...
ja, nujno moram napisati, da sem totalno razočarana nad izborom pesmi na letosnjih melodijah morja in sonca ... da smo slovenci tako plehek narod ... grrr ... besedilo je popolnoma pod kritiko ... no, sam mogla sem mal pojamrat ... olajšanje ...

... na lepši strani? ...

na žalost bo moj prvi ne-več-uvodni post govoril o smrti ... temi se ne morem izogniti, saj sta v tem koncu tedna umrli dve mladi dekleti ... ena od njiju je bila moja sošolka v gimnaziji ...
smrt je stvar, ki močno vpliva na človeka, v njem budi vprašanja, ki si jih v tem prehitro-odvijajočem-se svetu ponavadi ne zastavlja ... budi v njem strah pred minljivostjo ... in koneckoncev ga prisili, da se zave, da ima rad življenje, da ima okoli sebe ljudi, ki jih ima rad in da mora uživati življenje, saj ga že jutri morda ne bo več ... pa vseeno ... vprašanje, ki me muči, se glasi: ali ne gre umrli pravzaprav na lepšo stran? ali ne bi bilo bolje, da bi bili veseli zanj? ... vsaj tako bi morali smrt sprejemati kristjani (kamor se prištevam tudi sama) ... s tega vidika se človek s trpečega sveta umakne v nebesa, kjer ni več bolečine, solza in zla ... zakaj je potemtakem smrt tako težko sprejeti?
verjetno je vzrok v tem, da ne jokamo, ker bi se nam smilili umrli, v obup nas spravlja misel, da so nas pustili na tem svetu in odšli ... ker jih ne bomo več videli, objeli, se zafrkavali iz njih in z njimi ...
odvisno seveda tudi od tega na kakšen način je smrt odpeljala drago nam osebo ... nesreče so ena izmed najbolj groznih stvari, saj vzamejo življenje nekomu, ki si tega ne želi ... nekomu, ki se veseli življenja ... za sabo pustijo praznino, ki jo je nemogoče zapolniti ...
tudi samomor je grozna oblika smrti, a morda bolj za tiste, ki ostanejo ... ker se stalno sprašujejo ali bi bilo kaj drugače, če bi se več pogovarjali s to osebo, bi ji lahko pomagali, praprečili zadnji korak ... za samega storilca pa je verjetno olajšanje, saj se zanj odločijo tisti, ki ne vidijo izhoda ...

zanima me, ali bi bilo drugače, če bi si dva dni nazaj vzela več časa za pogovor, namenila kakšen nasmeh več, rekla pravo besedo ...

k. pazi nase kjerkoli si

... za vedno ujeta v mislih tistih, ki se te spominjamo ...

... v začetku je bila beseda ...

... torej, danes zacenjam svoj internetni dnevnik oz. kot mu pravim jaz - moje javno-zasebno sproščanje misli ... zdi se mi, da je to dober način za sprostitev ... upam, da je ... do zdaj je bilo moje pisanje dnevnika bolj naloga kot užitek ... pustimo se presenetiti ...