Srečna.

Poznate tisti občutek, ko se ne dogaja nič posebnega ... a ste vseeno popolnoma srečni? Trenutek, ki mu ne bi ničesar spremenili, ničesar dodali? Ki je enostavno popoln.

Nekaj takega se je pretakalo po mojih žilah, ko sem s puncami stala na koru in ljubezni na čast improvizirala na Adoro te devote. Sreča. Zavedanje, da sem obkrožena s fantastičnimi ljudmi, da delam nekaj, kar mi je všeč in kar me resnično osrečuje. In ob vsem tem so se kot milni mehurčki pojavljali alikvoti, ki so množili te občutke in jih spuščali v svet, da bi z občutkom sreče napolnili še ostale.

Kajti sreča je res preprosta in se skriva v majhnih stvareh. Le zavedati se moramo tega.

Punce, rada vas mam. :)

Sposojena misel 3.

"Pripovedovanje sodobnikov se bo spremenilo v sago in saga bo postala legenda; oblika se lahko menja, zgodba pa bo živela naprej v ljudskih ustih, dokler bo kaj moških in žensk, ki so pripravljeni na boj za resnico in svobodo in ki se zavedajo, da ni večjega greha kakor pasivno se ukloniti zatiralcu in stopiti k trinogu v službo zaradi lastnega dobička."

(Per Hansson. Čeprav nam vzamejo življenje.)

Nasvet.

V kolikor boste imeli v prihodnjih dneh preveč časa in se vam bo zaluštalo kina in boste pregledali ponudbo v Koloseju in se iz neznanega razloga odločili, da se vam zdi film Huda učiteljica vreden ogleda (Trailer resnici na ljubo ne zgleda za odstrel, temveč obetajoče. Žal.) ... se na mestu ustavite in si prisolite zaušnico. Nato se usedite nazaj in si namesto kina raje privoščite 3 dele kakšne dobre nadaljevanke (priporočam Scrubs, Friends, How I met your mother). Verjemite mi, za vaše dobro.

(Razen ... če se hočete večino filma spraševati, zakaj se zgodba kar ne-in-ne razvije, zakaj glavni lik osebnostno ves čas stagnira, zakaj so vse (povprečne) fore uporabljene že v trailerju, zakaj režiser ne ve, kaj je to katarza, in zakaj niso stoli bolj udobni in primerni za spanje.)

I'm just saying.

Sposojena misel 2.

If you are very lucky, you’re allowed to be in certain places during just the right season of your life: by the sea for the summer when you’re seven or eight and full of the absolute need to swim until dark and exhaustion close their hands together, cupping you in between.

(Johnatan Carroll, Bones of the Moon)

Sposojena misel.

"Zdaj, ko je prepozno, ji je tako jasno: zgodba je oblika telepatije. S pisanjem simbolov ob strani lahko pošlješ misli in čustva iz svoje glave v bralčevo. Čaroben proces, pa tako vsakdanji, da se mu nihče ne čudi. Prebereš stavek in ga razumeš, to je eno in isto, kot če upogneš prst, nič ni med njima. Ni premora, v katerem bi pojasnjeval simbole. Prebereš besedo grad in ga že vidiš, v daljavi, poletni gozd pred njim, modrikast, mehek zrak, dim se vzdiguje iz kovačeve peči, tlakovana cesta se vije v zeleno senco ..."

(Ian McEwan.: Pokora.)

"Don't forget me", I begged.

Ženska modrost.

Pepelka je pravi dokaz, da ti čevlji lahko spremenijo življenje. (nn)

Čiščenje.

Ste že slišali za tisto modrost "Človek se bolje počuti, ko pospravi sobo. S pospravljanjem sobe pravzaprav pospraviš sebe."? Sama nikoli nisem bila pristaš omenjenega rekla, a priznati moram, da res občutiš neke vrste olajšanje, ko zaključiš s čiščenjem omar. To pomeni, da pregledaš svoja oblačila in vse stvari, ki jih niti proti plačilu dveh evrov ne bi dal nase, preprosto odstraniš. Tista lepša odpelješ na Humano, malo manj lepa pa nekam drugam.
Zakaj občasno ne naredimo nekaj podobnega s svojim življenjem? Stvari (in osebe), ki nas ne osrečujejo, bi morali enostavno zapakirati in odpeljati na odpad ali v humano Humano. Najverjetneje bojo komu drugemu prišle bolj prav.

In to bi morali narediti brez slabe vesti.

Cutie patootie.

Verjetno res ni nič čudnega pri tem, da male punčke maširajo po "modnih" pistah, popolnoma dodelan make-up jim simpatične obrazke spremeni v obraze lutk (Ki jih pogosto uporabljajo v grozljivkah. Verjetno zgolj naključje.), oblekice, frizure in nakit pa so ukradle materam (Matere pa punčkam njihovo brezskrbno otroštvo.). Verjetno ni nič bizarnega v tem, da je celotna zadeva všeč le mami pomanjšane plavolase misice in da se šestletnica dere I'm Cutie patootie that shakes her bootie. In verjetno ne bo odrasla v egositično navdušenko nad samo seboj.



Kar pa dejansko je bizarno - lahko bi rekli celo najbolj bizarno, je to, da je refren nesramno catchy. Grrr.

Tole bi!

Razmišljam, da bi si omislila nekaj podobnega temu. Je praktičen - primeren za spanje in za modni dodatek. Je estetski. In zgleda, kot da mi rad dal lupčka. Kaj več si ženska sploh lahko želi?! :D

Morska resnica.

Bolš en dan na morju kot pol dneva na morju.

In zato greva jutri s P. na morje. In se bova imeli fino in ne bova nobenega pogrešali. :D

Čudežni gumb.

Vsak kdaj rabi čudežni gumb, ki vse popravi. Hokus pokus pa je.

Obljuba.

Obljubim sama sebi, da je zadnjič. Za vedno. In pika.

Pravljice.

Včasih si zaželim, da bi v svet poslala svoje misli. Da bi jih delila s svetom, svet pa bi jih razumevajoče sprejel, me objel in mi na uho nežno šepetal pravljice. Pravljice, v katerih princ na belem konju vedno najde svojo princeso, v katerih se stekleni čeveljc ne razbije med nasilnimi poskusi prevelikih nog in v katerih morska deklica ve, da bo zamenjava plavuti za noge njena najboljša naložba življenja. Pravljice, v katerih ni dvomov, kjer nimaš vmesnih možnosti in kjer dobro vedno zmaga.
In svet bi mi šepetal pravljice, jaz pa bi jim z nasmehom na ustnicah naivno verjela. Verjela v vedno prave odločitve, verjela v usodo, verjela vase.

In dvomi in vprašanja bi izginili, nebo bi postalo modro, morska deklica v steklenih čeveljcih pa bi zasanjano strmela z belega konja v svojega princa.

Voščilo.

Gaz je pesem še neznana,

pravljica je neprebrana,
novo leto jo napiše,
novo leto nam nariše
in natke za srečne dni
novih cest za vse smeri.

Dragi moji, vsakemu posebej želim srečen in miren božič in fantastično leto 2011. *

Gravity.

Čeljustela.

... za sestavljanje križank moraš biti iznajdljiv ... in pripravljen besede tudi malo pretransfomirati, da bolj ustrezajo ... posledično pa moramo biti tudi reševalci pripravljeni na izumljanje novih besed ... tako sem se nekaj dni nazaj spopadala z iskanjem ustrezne besede ... nobena poznana namreč ni ustrezala ...
... opis je bil sledeči: ženska, ki veliko in nespametno govori ... in dogovor? ... ČELJUSTELA ... Good to know.

Slovo.

Slovo je ena težjih stvari, ki jo moramo žal (pre)pogosto prakticirati ... pa če nam je to všeč ali ne. Ni važno, za kakšne vrste slovo gre - za slovo od prijatelja, ljubimca, službe, hobija, sanj ... vsem je skupno to, da bolijo. Res bolijo.

A hkrati celijo, odpuščajo in puščajo za sabo. In po določenem času pustijo, da začneš znova, drugače ... boljše.

Vse najboljše!

želim materi Zemlji in sebi ... in nama podarjam moj najljubši del Friendsov ...

Maturantski ples vol. 3

Po obisku treh maturantskih plesov v razmaku sedmih let lahko rečem, da se nekatere stvari (žal) ne spreminjajo. Še vedno se nekatera dekleta ne zavedajo, da preveč solarija v prekratkem časovnem odbobju (oz. recimo raje solarij nasplošno) pač ne pričara poletnega videza, da prekratke in preizrezane obleke v stilu show dance-a pač ne izpadejo tako sexi kot na tekmovalnem parketu in da zlato pravilo make up-a (več je manj) ni le moto vpijočega v puščavi.
Karte so še vedno (pre)drage, voditelji smešni le izjemoma, predstavitve razredov pa tako zelo insajderske, da neposvečeni ostanemo zunaj.
A hrana je vsakič znova odlična, kar lahko zaradi cene karte brez slabe vesti izkoristiš (telovadiš lahko naslednjih x let, 10 različnih tort pa imaš na voljo le ta večer) ... v zraku pa plava omamen (in naiven) občutek odraslosti in glamurja ...
Gaudeamus igitur!