Ne bodi kot drugi ...

Prinesi mi rože, ki divje cvetijo,
odpelji me v goro, kjer škrati živijo.
Pokaži mi zvezdo z mojim imenom,
zloži mi pesem z bizarnim refrenom.

Povabi me včasih v kraje neznane,
mi zjutraj pod okno pripelji cigane.
Povej mi o sanjah, četudi so grešne,
zaupaj mi želje, četudi so smešne.

Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi,
ljubezen ni reka, ki teče po strugi.
Napravi to zopet, ne hodi po poti,
saj sreča ni nekaj, kar pride naproti.

Poljubi me nežno, ko drugi hitijo,
povabi me v mesto, ko drugi že spijo.
Usoda je živa in mrtvi junaki,
naj še hrepenijo postaje in vlaki.
(Feri Lainšček: Ne bodi kot drugi)

p.s. razpisujem nagrado na osebo, ki bi ustrezala zgornjemu opisu ... :)

malo črnega humorja za lepši dan ...

Par je praznoval zlato obletnico poroke na prekrasnih plažah na
Jamajki. Ljudje so občudovali, kako miren in urejen zakon sta imela
vseh 50 let. Lokalni novinar se je šel pozanimat, kako jima to uspeva.
Mož je odgovoril:
"Jah, tole izvira še iz najinega poročnega potovanja. Šla sva jezdit v
Grand Canyon. Nisva bila daleč, ko se je konj spotaknil. Žena bi
skoraj padla z njega. Pogledala je konja in mu mirno rekla; "Dragi, to
je prvič." Nadaljevala sva pot in kmalu se je konj spotaknil drugič.
Spet je žena mirno rekla: "To je drugič." Pol kilometra kasneje se je
konj spotaknil tretjič. Žena ni rekla nič, iz torbice je potegnila
pištolo in ga ustrelila v glavo. Jaz sem bil zares šokiran. Zavpil sem:
"Kaj je narobe s tabo, ženska? Zakaj si ustrelila ubogo žival? Saj si čisto ubrisana!!!" Žena je odvrnila, čisto mirno: "Dragi, to je
prvič" ...
In od takrat sva srečno živela in še bova do konca svojih dni."

bivši in novi

... po nekaj mesecih simbioze s predpotopnim mobitelom mu končno lahko rečem adju ... nič več crkavanja sredi zanimivih pogovorov, skoraj-vsakodnevnega-polnenja, zaskočenih tipk, ki so posledično onemogočile še vse ostale, nezmožnosti dviga, ko me je kdo klical ...
... in brez skrbi, nisem ena izmed tistih, ki so obsedeni z menjanjem mobitela na pol leta ali manj ...
... moj bivši mobitel je namreč izgubil življenje med kruto bitko s podivjanimi vodami mariborske kanalizacije ... odšel je prehitro, nisem se utegnila niti posloviti, a ostal bo zapisan v mojem srcu kot edini, ki je ob izklopu zvoka sporočal: "vse melofije izključene" ...
(minuta tišine)
... nadomestil ga je starejši mobitel, ki je imel različne kaprice (nekatere so navedene zgoraj), ki pa je zaradi različnih okvar vedno slabše služil svojemu namenu ...
... a zdaj ... (drum roll) ... imam novega ... :)

... a., hvala ...

zvočna misel ...

nedelja je bila zaznamovana s petjem, smehom, ponovnim srečanjem srednješolskih ljubezni, zelenim trakom in predvsem srečo ...

... səm še mihna bva ...

objavljam besedilo rožanske ljudske pesmi Səm še mihna bva, ki jo bomo z Mens sonoro in še nekaterimi zbori izvajali v nedeljo na koncertu ...

səm še mihna bva, səm mamco barava,
htu bo lubov me, kə bom dorastəva.
zdej səm zbrava ha pubča tačeha,
kə polubtə zna, da zacənhla. (a ni fenomenalno?)

səm še mihna bva, səm tkə žinjava,
da ha ni na sviət, da'b mə mohov krancəl vzet.
pršov je ne fant, je mov sovdaščə hvant,
srčno me je objev pa krancəlč vzev.

səm še mihna bva, səm tkə žinjava,
da ha ni na sviət, da'b mə mohov krancəl vzet.
to se dro zhodi, da krancəlč se zhəbi
pr anej mihəni prvožnostə.

jah, pesem je poskrbela za dobršno mero smeha med članicami našega zbora ... in že zato si zasluži objavo ... :)

pozabi, da se ti mudi ...

danes sta sredi tega ponorelega in hitečega sveta dva voznika avtobusov ustavila svoji ogromni prevozni sredstvi sredi ceste, odprla okna in malo poklepetala ... (kar je še bolj nenavadno - slišati ni bilo nobenega hupanja avtomobilov ali pritožovanja potnikov)...

in mi s tem polepšala dan in dala vedeti, da svet (še) ni dokončno izgubljen v brezglavem hitenju ... še se znamo ustaviti in pozabiti, da se nam mudi ...

preživetje ...

kar tako ... ker mi je fotka pač všeč ...
in ker obožujem marjetice ...
in ker me spominja na morje ...
in ker je v ozadju bela ograja, ki jo je treba vsakih par let znova prebarvati ...

mare, -is ...

... po treh dneh uživanja na morju in predajanja toplim sončnim žarkom, ki so na moj obraz posuli dodatnih miljon peg ... po fake učenju in insektidiciranju orjaških mravelj (no, niso bile ravno orjaške, bilo pa jih je orjaško veliko) ... po smehu in posledičnem joku, ki je zameglil moj pogled na cesto, vrtenju v krogu na parkirišču (?!?) ... po zaužitju enormne količine hrane, ki je tehtnico premaknila za 3 stopničke višje in zaupnih ženskih pogovorih ...
... je vse, kar moram še dodati, da bodo tej trije dnevi dosegli popolnost: "Martina, BELIEVE ME, da vem kaj delam!" ... lol ...

TO-DO 21

• dejansko izpeljati road trip z m., b. in zaenkrat še nepoznano 4. članico, ne pa o njem le govoriti
  
• vsaj čez poletje postat lektorica pri kateri od slovenskih revij (seveda to ni le v mojih rokah)
  
• navadit se hoditi z visokimi petkami
• sprejet, da nekatere stvari in nekateri ljudje pač niso zapisani v mojih zvezdah
  
• gledat vse tri dele LOTR v enem šusu
• kot bi rekla b. - spoznat čim več vročih, zagorelih ljubimcev ... no comment ...
• še najprej peti
• podaljšat vozniško, ki je z dopolnjenim 21. letom žal potekla
• preživet več časa v naravi
• naučit se bowlat
• naučit se pisat boljše TO-DO-je
• ...
  

lev, ris in moji trije

... sedemnajstega aprila je Perpetuum Jazzile nastopil v hotelu Lev in med drugim izvedel hokejsko himno Besen kot ris, ki jo v originalu poje Magnifico ...
... pesem, ki mi je s svojo energijo in nedvomno globokim besedilom presenetljivo prirastla k srcu ...

would you lie with me and just forget the world?

tale post sem začela že parkrat in vsakič zbrisala nastalo ... in na koncu ugotovila, da to, kar hočem povedat, najbolje pove besedilo ene mojih najljubših pesmi - Snow patrol: Chasing cars ...

We'll do it all
Everything
On our own

We don't need
Anything
Or anyone

If I lay here
If I just lay here
Would you lie with me and just forget the world

I don't quite know
How to say
How I feel

Those three words,
are said too much
they're not enough
If I lay here
If I just lay here
Would you lie with me and just forget the world?

Forget what we're told
Before we get too old
Show me a garden that's bursting into life

Let's waste time
Chasing cars
Around our heads

All that I am
All that I ever was
Is here in your perfect eyes
They're all I can see

I don't know where
Confused about how as well
Just know that these things
Will never change for us at all

If I lay here
If I just lay here
Would you lie with me and just forget the world?

skratka ... pozivam vse bralce (hm ... ne vem niti če lahko uporabljam množino?) bloga: izkoristite prelepe pomladne dneve in uživajte življenje ... uživajte ga z nekom, ki vam veliko pomeni ... in če bom vsaj enega prepričala, da si bo vzel nekaj časa in ga delil z nekom drugim in pri tem pozabil na svet ... je moj namen več kot dosežen ...

Dear Lord,

... I pray for wisdom to understand my man. Love to forgive him. And patience for his moods. Because Lord, if I pray for strenght I'll beat him to death. Amen.

p.s. danes je gregorjevo ... aaah ...

p.s.2 hvala m., da je izbrskala to modro misel, ki verjetno kdaj pa kdaj preleti misli vsake ženske ... :)

zimska romanca

... med brskanjem po starih stvareh sem naletela na pesmi, ki sva jih s sošolko tanjo pisali med urami latinščine ... čeprav letni čas ni pravi in pesmi ne moremo šteti med literarne umetnine ... prilagam eno od njih, saj nosi s sabo lepe spomine na gimnazijska leta, zimo in ...


ZIMSKA ROMANCA

razmazan smrku
visi na brku
možaku na trgu

ženica stara kašlja
peseta na sprehod pelja
pod kiklo ji burja pihlja

sred trga pa parček postava ...
(tanja k. in urša č.)

m., hvala ...

... za večer čokoladnih lizik, smeha, vzpodbudnih besed in najinih šal ... ki so pomoje smešne le nama, a prav zato tako noro zabavne ...

... prebuja se pomlad ... moj najljubši letni čas ... aaah ... s tem prihajajo pomladanska utrujenost (ki me po pravici povedano ne zapusti v nobenem letnem času), pomanjkanje entuziazma za učenje, zaljubljeni pogledi parčkov, zvončki, toplota in nekakšna naelektrenost, ki me vleče s faksa v tivoli, kjer bi lahko v neskončnost opazovala brstenje življenja ... ali pa vsaj do takrat, ko bi me začelo zebsti ...
... hm ... očitno eden od bolj romantično zaznamovanih postov ...

ah, ta slava

naš koncert (Perpetuum jazzile in Mansound; 18. september 2006, Cankarjev dom) je razprodan ... uf ... dober občutek ... kart je zmanjkalo en tedn preden se bo dogodek šele zgodil in vrste ljudi, ki so prišli prepozno, se iz dneva v dan večajo ... danes me je klical celo moj učitelj klavirja in me vprašal, če mu lahko zrihtam karto ...
aja, zaradi oddaje, ki smo jo posneli pri petru polesu, me ljudje že cel tedn sprašujejo, če pojem v zboru in da so me videli po televiziji ... ah, težko je življenje slavnih ...

ponosno sporočam, da sem končala sestavljanko, ki sem jo sestavljala celo poletje ... 94,5cm x 34,5cm ... huh ... na njej so zebre v teku in ogromno (preveč?) trave ... trave, ki si je čisto podobna ... trave, ki si je preveč podobna ... ogromno enakih koščkov zelene barve, ki jih lahko v pravi vrstni red postaviš le po naključju ... in seveda rabiš veliko časa in potrpežljivosti ... in pripravljen moraš biti na to, da si bodo ljudje mislili, da si čudak, brez kakršnekoli družbe in življenja in da je tvoj največji dosežek dneva da sestaviš 6 (namesto 5) koščkov ... a se splača ...
danes sem šla naročit okvir ... bo bele barve, lesen in nič spektakularnega ... (v enem izmed naslednjih postov bodo slike)
kot dodatek ... sestavljanko sem imela namen premazati s posebnim lepilom za sestavljanke ... v trgovini, kjer sem lepilo kupila, sam dobila zagotovilo, da je to super in oh in sploh najboljše za lepljenje puzzlov (kar je pravzaprav namen prodajalca .. prepričati nevednega kupca, da kupi nekaj v tvoji prodajalni ... po možnosti nekaj, kar ne gre dobro v prodajo ... še bolje nekaj, kar sploh ne gre ... in kar je po možnosti še prav zasoljeno drago ... ) ... nakar sem šla v trgovino, kjer naročiš okvirje ... tam so mi rekli, da NIKAR ne mazati z lepilom, bolje je sestavljanko po drugi strani prelepiti s posebnim selotejpom (katerega se kot po nakjučju kupi ravni pri njih) ... skratka, mislim, da se bom držala prvotnega načrta in jo premazala z lepilom (ki sem ga že kupila, zato je to logična posledica) ... in se pustila presenetiti, če je to res oh in sploh najboljše za lepljenje puzzlov ...

radiator vol.4

par slik našega radiatorja ...






pogled od strani ...

radiator vol. 3, peter vol. 2, kuhan rak vol.1

radiator končan!!! :D ... mislim, da izgleda kar fino ... slike pridejo najverjetneje v enem izmed naslednjih postov ... kar pri moji rednosti pisanja ne pomeni nujno nekaj, kar bi se nanašalo na BLIŽNJO prihodnost, ampak ... prihodnost pač ...

v petek, 1. septembra, sem uspešno opravila izpit Primerjalna verzologija pri prof. Novaku ... sam izpit ni bil težek, težava je bila v tem, da je bila v moji skupini (v kabinet grejo po 4 študenti naenkrat) neka punca, ki je začela na moje vprašanje kar sama odgovarjati ... kar mislim, da ni namen izpita ... da nekdo drug odgovarja namesto tebe namreč ... ampak morda se motim ...

sledilo je bilo snemanje oddaje s petrom polesom ... hm ... kljub moji navdušenosti nad petrom dva posta nazaj, nimam pravzaprav veliko za povedati ... o njem ... je faca, simpatičen ... kar se tiče mojih pričakovanj, nisem se seznanila z njim, se mi je pa približal na 0 metrov (!!!) ... sicer se me je dotaknil po nesreči, šteje pa vseeno ...
sama izkušnja s snemanjem se je začela že pri maski ... vsakega, ki nastopa na televiziji "obdela" namreč maskerka ... ker nas je bilo cca 30, je bila maska narejena bolj na hitro ... pravzaprav sploh ne bi bilo omembe vredno, če ne bi na masko čakala malo manj kot uro, spustila naprej vse fante (ker fantje "hitreje opravijo"), tekala vmes od ene maskerske sobe do druge (verjetno spet ni omembe vredno, da je bila ena v 2. kleti, druga pa v 3. nadstropju) in dobila od vsega tega očarljivo barvo kuhanega raka, ki jo je bilo težko prekriti celo s pudrom ...
snemanje je minilo kar hitro, je pa res, da je bilo kar utrudljivo snemati en komad večkrat (in pri tem nimam v mislih le npr. trikrat), se pri tem smejati, kot da snemaš prvič, da si srečen, ker lahko poješ in pri tem čim bolj zapeljivo koketirati s kamero ... seveda kot da nisi tega naredil že najmanj trikrat prej in kot da nisi komada že totalno naveličan (ker ti btw komad že od samega začetka ni najbolj pri srcu) ...
uf ... smo pa dobili 6 malih tort na koncu snemanja ... škoda, da nam zraven niso dali še pribora ... (?!)

dan sem zaključila z zabavo prijatelja, ki je dopolnil 20 let ... preživela sem lep večer ob dobri družbi, čevapčičih in bandidosu ...

oranžen radiator vol. 2

radiator mi počasi začenja najedati živce ... danes je bil na vrsti za barvanje še preostali del radiatorja - torej stranske in zgornja stranica ... prebarvati sem jih imela namen z belo ... s stranskimi ni bilo težav ... sledila je zgornja, nazobčana (!) stranica ... seveda jo je bilo potrebno najprej očistiti ... za kar sem porabila približno eno uro ... ja, eno uro ... in ko sem se spravila k barvanju, sem ugotovila, da je veliki čopič, katerega sem uporabljala za vse ostalo, tu neuporaben ... grrr ... ker je ta del radiatorja sestavljen iz zaporednih notri zakrivljenih poševnih krilc, se je barva nabirala na robovih teh krilc in se je enostavno ni dalo razmazati, da se ne bi več nabirala ... tudi ob uporabi najmanjšega čopiča, ki sem ga našla (in bil je RES majhen) ni bilo nič bolje ... zato sem nehala barvati in šla sestavljati sestavljanko ... in se zaradi zrahljanih živcev nisem učila (ja, vem, sami izgovori so me), zato me to nadvse prijetno opravilo čaka sedaj ...
p.s. ravnokar mi je oče prijazno povedal, da je zgornjo stranico prebarval on, da mu je vzela 5 minut dela in da se barva NI NIČ NABIRALA ... ?! ... grr ...

oranžen radiator in peter poles

hm ... peter poles ... uf ... sexi ... skratka, imam srečo, da ga bom spoznala ... no, priznam, verjetno ne ravno spoznala ... mogoče spregovorila par besed ... verjetno prej le pozdrav ... mogoče ga bom le videla na 5 metrov ... ali 6 ... tudi s sedmimi bi bila zadovoljna ... in se že zaradi tega počutila kot da bi osvojila Everest ... brez klinov in krampov in ostalega ... in v petkah (že samo to zadnje je v mojem primeru ogromno) ...
skratka, štos je v tem, da je naš zbor Perpetuum Jazzile povabljen v njegovo oddajo ... iz česar se da sklepati, da on sam najverjetneje prisoten ... in prisoten bo cele štiri (!) ure ... ali več, odvisno koliko nam bo uspelo zavleči snemanje ... jah ...

nadaljujemo uspešno prenovo (pomladitev?) nešega stanovanja ... na vrsti je radiator v veži ... ker je sama soba pobarvana rumeno, smo se odločili radiator pobarvati na oranžno, kasneje bom dodala še bele rožice ... zaenkrat je tradiator le prebarvan ... in izgleda ... drugače ... posebno ... hm ... oranžno ...