Glede na to, da je Tamara prejšnji teden pisala o
prekleti mulariji in tečnih osebah najstarejše generacije, ne morem drugače, kot da delim z vami ta mali čudež, ki se je zgodil
včeraj v sredo.
Zgodba se začne standardno. Pripadnica starejše generacije pride na avtobus in grdo pogleduje mladino, ker sedi na sedežih, kjer bi si želela sedeti ona. Seveda je to, da sta zraven še dva prazna stola, popolnoma nepomembno. In potem pride do ovinka, v katerega voznik zapelje malce prehitro, in gospo, ki stoji na prehodu (zaradi nesramne mularije, ki kar noče reagirati na njene grde poglede), zanese v zraven sedečo gospo. Ki je, pomemben podatek, prav tako pripadnica starejše generacije. In potem - čudež!
Zraven sedeča gospa namreč pogleda stoječo gospo in jo prijazno vpraša, zakaj se vendarle ne usede na prosta sedeža. Stoječa gospa se začne zmrdovati nad nesramno mularijo, ki ji to preprečuje. Pa ji sedeča gospa prijazno pojasni, da mularija pa že ni nesramna in ji namigne, da sta prosta kar dva sedeža in da je to verjetno dovolj. A stoječa gospa še kar stresa jezo in predirajoče poglede nad nezbontoniranimi mladiči. In potem ji sedeča gospa reče: "Veste kaj, mladina je čisto lepo vzgojena in vsaj meni vedno odstopi sedež. Je pa potrebno znati reči tudi "hvala" in "prosim". Moram pa reči, da vam, glede na to, kako zelo tečni ste, tudi jaz ne bi odstopila sedeža."
Mi, nesramna mularija, smo jo odprtih ust gledali in se čudili, stoječa gospa je (prav tako odprtih ust) odšla na drug del avtobusa, sedeča gospa pa si je mirno popravila očala, se nasmehnila prekleti mulariji in se vrnila k branju svoje knjige.
In seveda sem ji morala ob svojem odhodu z avtobusa reči "hvala".
