Par dni nazaj popolnoma nedolžno peljem Dino pobalino na sprehod, ko me ustavi über lušten tamali in me vpraša, če bi kupila kaj v njegovi prodajalni (op. p. majhna škatla na sredi pločnika). Kot vsaka ženska, ki je pustila najstniška leta sabo in jih nadomestila z vrtoglavo naraščajočim navdušenjem nad otročki, se ustavim in ga pobaram, kaj neki prodaja. Mali poslovnež ponosno pove, da lahko izbiram med vročim peskom (nabranim na sosedovem vrtu in postavljenim na sonce) za 2 evra in listjem (nasmukanim z bližnje žive meje) za evro in pol.
Navdušenje nad malimi človečki pač še ni tako veliko kot nenavdušenje nad butastimi nakupi, zato sem z nasmehom hotela oditi, a mali kar ni nehal. Pa daj, kupi pesek. Kupi pesek!
Da se izmuznem stran, Dino poženem za navidezno mačko. In potem po čisto drugi strani nazaj, da se izogneva ponovnemu navalu kapitalizma.
A glej ga zlomka! Danes me mali spet čaka. Tokrat ne s peskom ali bivšo živo mejo, temveč s prazno vrečko. Ki jo, neverjetno, lahko kupim za samo en evro!?
Say whaat?! Ker vedno podvomim v tako dobre ponudbe (komu se pa danes še splača tako poceni prodajati rabljene pvc vrečke), se tudi tokrat vzdržim in grem naprej praznih rok.
Mali pa do smetnjaka in mu da vrečko zastonj.
Pa je šel en evro v franže.
