nisi bil ti, ki si pisal

Tisoč jezikov govori, ne da bi izgovorilo.
In vse še je.
Tisoč jezikov govori. In vsak po svoje.
In vsak znova, čisto sam, od pričetka.
In kdor hoče povedati zgodbo, eno samo,
vseobsežno - naj bo z njim usmiljenje.
Ker iz ničesar spočenja. In vse še je.
Izrečeno. Enako. Nespremenjeno.
/ ... /
Po svoji volji zaobračaš besede, menjaš
pomene; in vendar eno ostane. Le ti si,
edini, o tebi zgodba pripoveduje.
In ne prenarejaj se zdaj, ne imenuj, kajti
nima smisla, prišlo bo nazaj, kar odganjaš,
znova, nič drugače, pisano je;
in nisi bil ti, ki si pisal.

(Konst 9, 11-18)

MS utrinek

... bilo je ... drugače kot PJ ... skromnejše, krajše, le pred cca 300 poslušalci ... a nabito z enako energijo, strastjo ... in morda za odtenek bolj Moje ...

foto: Luka the G33k :)

Mens Sonora.

... več nas bo, bolj bo veselo (in bolj bo gužva) ... :)
... in na koncu bo super pogostitev in čisto vsak (!) bo imel vip dostop do nastopajočih ... :)
upam, da se vidimo (štirinajsti oktober ob pol osmih zvečer v dvorani zavoda svetega stanislava) ...

vokalno ekstravaganten Perpetuum Jazzile

aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa ... (klic navdušenja)
ker je srce še prepolno vtisov, sreče in (kot bi rekla metka) vzburjenja, le kratek komentar ... bilo je noro ... hvala publiki, disko krogli, darji za uigran team, Bolyki brothersom, andražu za priredbo, ki je skoraj uničila moj slavnostni make-up in predvsem vsem PJevcem, ki so se očitno trdno usidrali v moje srce ... radavasimam ...

foto: metkin kolega grega šimenc

najina noč in razvajanje

... človek se mora vsake toliko malo razvajati ... za uspešno narejen letnik sem si podarila pesniško zbirko Ne bodi kot drugi za lastno razvajanje ... (ja, očitno so mi na faksu že oprali možgane :) ... in zdaj objavljam eno mojih najljubših pesmi za vaše razvajanje ...

najina noč

Prišel si, kot pride večer,
prinesel si slutnjo in tihi nemir,
sestavil si svet iz drugačnih besed,
ujela sem vase tvoj svetli pogled.

Kdo je začaral samotni kostel,
kdo je naslikal panonski pastel,
kaj sploh bilo je med zdaj in nekoč,
kje sva iskala to najino noč?

Prišla sva, kot pride spomin,
kot da le vračava se iz davnin,
kot da že zrla sva neko jesen,
v luno nad pusto meglenih kopren.

Kdo je prekrižal v ravnici poti,
kdo je odtisnil na kožo sledi,
kaj naju čaka med zdaj in nekoč,
komu bo ljuba ta najina noč?

(Feri Lainšček. Ne bodi kot drugi. 2007.)